Papež kolumbijskim duhovnikom in posvečenim: Ostati v Jezusu

MEDELLIN (sobota, 9. september 2017, RV) – Srečanje z duhovniki, s posvečenimi osebami in semeniščniki ter z njihovimi družinami je potekalo na stadionu La Macarena v Medellinu. Zbranih je bilo približno 12.000 oseb, ki so prisluhnile pričevanjem enega duhovnika, ene redovnice v klavzuri in ene družine. Izpostavljene so bile relikvije svete Laure Montoye, prve kolumbijske svetnice, ki jo je kanoniziral papež Frančišek maja 2013. Med srečanjem se je bralo odlomek iz Evangelija po Janezu (Jn 15,1-11), ki govori o Jezusu kot resnični vinski trti. V ospredju so bile Jezusove besede: »Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu.«

Gospod kliče v vsaki situaciji
Kjer je življenje, gorečnost, volja, da bi živega Jezusa prinesli drugim, tam se rodijo pristni poklici, je papež dejal na začetku svojega govora. Bratsko in goreče življenje skupnosti je tisto, ki spodbuja željo, da bi se v celoti posvetili Bogu in evangelizaciji. Mladi so po svoji naravi bogati z željami, veliko jih je, ki se posvetijo različnim oblikam aktivnosti in prostovoljstva. In ko to počnejo iz ljubezni do Jezusa ter se čutijo del skupnosti, postanejo »glasniki vere«, srečni, da prinašajo Jezusa na vsako ulico, na vsak trg, na vsak konec sveta.

V Kolumbiji duhovni poklici rasejo v različnih okoljih, polnih nasprotij, žalostnih in veselih trenutkov, v kompleksnih odnosih. Všeč bi nam bilo imeti vedrejši svet, družine in odnose, a nahajamo se v kulturni krizi. in sredi nje Bog še naprej kliče. Iluzorno bi bilo misliti, da so vsi zbrani na srečanju slišali Gospodov klic v družini, kjer je vladala močna ljubezen, polna vrednot, kot so velikodušnost, prizadevnost, zvestoba in potrpežljivost. »Bog razodeva svojo bližino in svojo izvolitev. Spreminja tek dogodkov s tem, da kliče moške in ženske v šibkosti osebne in skupnostne zgodovine. Ne bojmo se v tej kompleksni deželi, Bog je vedno naredil čudež in dal dobro grozdje, kakor tudi dober kruh za zajtrk. Naj nikoli ne zmanjkajo poklici v nobeni skupnosti, v nobeni družini v Medellinu!«

Da duhovni poklici ne bi odmrli
Značilnost trte, ki je Jezus, je, da je tista resnična. Resnica ni nekaj, kar prejmemo, ampak privre iz notranjosti. Izvoljeno ljudstvo smo zaradi resnice in naš poklic mora biti v resnici. Do njega ne more priti, če kot mladike te trte nismo cepljeni v Jezusu zaradi prevare, dvojnosti, napačnih izbir. »Vsi moramo biti pozorni, da vsaka mladika služi tistemu, za kar je bila mišljena – da rodi sad.« Od začetka morajo tisti, ki spremljajo poklice, spodbujati pravi namen, pristno željo po oblikovanju po Jezusu. Ko se pot poklicanosti ne hrani iz resnične limfe, kar je Jezusov Duh, pride do suhosti in Bog z žalostjo odkrije, da so poganjki mrtvi. »Duhovni poklici umrejo, kadar se hočejo hraniti s častmi, kadar jih žene iskanje osebnega miru in družbene promocije, kadar je razlog 'vzpenjanje po stopničkah', navezanost na materialne interese, ki prispe tudi do pohlepa po zaslužku,«  je zatrdil papež in pripomnil, da hudič pride skozi denarnico.

Obstajajo situacije, drže in izbire, ki kažejo na znamenja suhosti in smrti. Ne morejo dovajati soka, ki hrani in daje življenje. Strup laži, skritih stvari, manipulacije in zlorabe Božjega ljudstva, najšibkejših in predvsem ostarelih in otrok ne sme imeti mesta v naši skupnosti. To so veje, ki so se odločile, da se bodo posušile. In Bog ukaže, naj se jih odreže. Vendar pa po papeževih besedah Bog ne samo reže, ampak mladike prav tako obrezuje njihovih nepopolnosti. »Obljuba je, da rodimo sad in to v obilju, kakor pšenično zrno, če smo se le zmožni darovati, svobodno dati življenje.«

Kako ostati
Gospod je pripravljen, da nas očisti, da se naša pot ne bi končala, ampak bi kot dobri učenci ostali na poti. Jezus reže dejavnike smrti, ki nas odvračajo od klica, s povabilom, naj ostanemo v njem. »Ostati ne pomeni samo biti, ampak pomeni ohraniti vitalen, bistven in nujen odnos; pomeni živeti in rasti v tesni in rodovitni združitvi z Jezusom, ki je vir večnega življenja. Ostati v Jezusu ne sme biti neka pasivna držav ali preprosta izročitev brez posledic v vsakdanjem in konkretnem življenju,« je izpostavil Frančišek in zatem ponudil tri načine, kako »ostati«.

Dotikati se Kristusove človeškosti
Najprej z dotikanjem Kristusove človeškosti. S pogledom in čustvi Jezusa, ki motri stvarnost kot dobri samarijan in ne kot sodnik; ki vidi vrednote ljudstva, s katerim hodi, in tudi njegove rane in grehe; ki odkrije tiho trpljenje in je ganjen pred potrebami oseb, še posebej če so žrtve nepravičnosti, nečloveške revščine, brezbrižnosti, korupcije in nasilja. Z Jezusovimi dejanji in besedami, ki izražajo ljubezen bližnjim in iščejo oddaljene; nežnost in odločnost pri obsojanju greha in oznanjevanju evangelija; veselje in velikodušnost v služenju, predvsem najmanjšim.

Premišljevati Jezusovo božanskost
V Jezusu lahko ostanejo tako, da premišljujejo njegovo božanskost. Papež je izpostavil pomen študija, s katerim se povečuje poznavanje Kristusa, kajti ni mogoče ljubiti, ne da bi se poznali. Pomembno je poznavanje Svetega pisma, predvsem evangelija. Kdor ne pozna svetih spisov, ne pozna Jezusa, je zatrdil Frančišek in spodbudil k molitvenemu branju Božje besede. »Ostati in premišljevati njegovo božanskost ter iz molitve narediti temeljni del našega življenja in našega apostolskega služenja. Molitev nas osvobaja navlake posvetnosti, uči nas živeti na vesel način, pri izbirah se izogibati površinskosti v uresničevanju pristne svobode. Odstrani težnjo, da bi se osredotočili na nas same, se skrili v prazno versko izkušnjo. Usmerja nas, da se poslušno izročimo v Božje roke, da bi izpolnili njegovo voljo in bili kos njegovemu načrtu zveličanja.« V molitvi pa je pomembno častiti. Naučiti se častiti v tišini.

Ostati v Jezusu, da bi živeli veselje
Na zadnje je papež Frančišek še poudaril, kako pomembno je ostati v Jezusu, da bi lahko živeli veselje. Če ostanemo v njem, bo njegovo veselje v nas. Ne bomo žalostni učenci. Premišljevali in imeli bomo resnično veselje, ki nam ga ne bo nihče mogel vzeti. Širili bomo upanje novega življenja, ki nam ga je dal Kristus. »Božji klic ni težko breme, ki nam jemlje veselje. Bog nas noče potopiti v žalost in utrujenost, ki prihajata iz slabo živetih dejavnosti, brez duhovnosti, ki naredi srečno naše življenje in celo naše napore. Naše nalezljivo veselje mora biti prvo pričevanje Božje bližine in ljubezni.«

Sveti oče je sklenil z besedami, da je Bog pozoren do naših skupnosti in družin. »Gospod je obrnil svoj pogled na Kolumbijo: vi ste znamenje te posebne ljubezni. Na nas je, da ponudimo vso svojo ljubezen in služenje, združeni z Jezusom Kristusom, našo trto. In biti obljuba novega začetka za Kolumbijo, ki pušča za sabo  poplavo bojev in nasilja, ki želi roditi veliko sadov pravičnosti in miru, srečanja in solidarnosti.«