CARTAGENA (ponedeljek, 11. september 2017) – Sklepno dejanje papeževega
potovanja v Kolumbiji ter vrhunec zadnjega dneva je bila evharistija, ki jo je sveti
oče daroval v pomorski bazi pristanišča Contecar v Cartageni. Ob tej priložnosti so
bile na prizorišču navzoče tudi relikvije sv. Petra Klaverja in sv. Marije Bernarde
Bütler. V homiliji je prebrani evangeljski odlomek povezal s situacijo v Kolumbiji
v luči odpuščanja, svarjenja, skupnosti ter molitve.
Cartagena, sedež človekovih pravic v Kolumbiji; zapuščina Petra Klaverja
V tem mestu, ki so ga poimenovali »herojsko« zaradi njegove neomajnosti pri varovanju
pridobljene svobode pred 200 leti, darujem zadnjo evharistijo med tem potovanjem.
Poleg tega je Cartagena v Kolumbiji sedež človekovih pravic, saj je tukajšnje ljudstvo
ponosno na to, da se je »zahvaljujoč skupini misijonarjev, ki sta jo sestavljala duhovnika
jezuita Peter Klaver in Alonso de Sandoval ter brat Nicolás González, skupaj z mnogimi
sinovi mesta Cartagena, v 17. stoletju porodila skrb za to, da bi olajšali položaj
zatiranih v tistem obdobju, predvsem sužnjev, za katere so zahtevali spoštovanje in
svobodo.« (Kolumbijski kongres, 1985, zakon 95, člen 1)
Božja beseda nam govori o odpuščanju, svarjenju, skupnosti, molitvi
Tukaj, v bližini svetišča sv. Petra Klaverja, kjer poteka nenehno in sistematično
preverjanje, premišljevanje, spremljanje napredka ter veljave človekovih pravic v
Kolumbiji, nam danes Božja beseda govori o odpuščanju, svarjenju, skupnosti in molitvi.
Žrtev odgovorna, da se tisti, ki ji je storil zlo, ne bi izgubil
V četrtem govoru Matejevega evangelija Jezus govori nam, ki smo se odločili staviti
na skupnost, ki cenimo skupno življenje in sanjamo načrt, ki bo vključeval vse. Odlomek,
ki je pred evangelijem, ki smo ga slišali danes, govori o dobrem pastirju, ki pusti
devetindevetdeset ovc zato, da gre iskat izgubljeno; in ta vonjava odišavi ves odlomek,
ki smo ga ravnokar slišali: nihče ni tako izgubljen, da ne bi zaslužil naše pozornosti,
naše bližine in našega odpuščanja. S tega vidika se torej razume, da napaka, greh,
ki ga je nekdo storil, sprašuje vse, vendar pa zadeva predvsem žrtev bratovega greha;
ona je poklicana prevzeti pobudo za to, da se tisti, ki ji je storil zlo, ne bi izgubil.
Prevzeti pobudo: tisti, ki prevzame pobudo, je vedno najpogumnejši.
V Kolumbiji ni bil dovolj pogovor, vključiti so se morali tudi drugi akterji
V teh dneh sem slišal mnoga pričevanja oseb, ki so prišle naproti tistim, ki so jim
storili hudo. Na njihovih telesih sem videl strašne rane; nepopravljive izgube, zaradi
katerih še vedno jokajo; in kljub temu so te osebe šle in naredile prvi korak na poti,
ki je bila drugačna od že prehojenih poti. Kolumbija že desetletja išče mir na različne
načine in kakor uči Jezus, ni bilo dovolj, da sta se obe strani približali, se pogovarjali;
potrebno je bilo, da so se v ta dialog popravljanja grehov vključili tudi mnogi drugi
akterji. »Če te tvoj brat ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva,« (Mt 18,16)
nam pravi Gospod v evangeliju.
Jezus najde rešitev na storjeno zlo v osebnem srečanju med stranema
Naučili smo se, da te poti mirovnega posredovanja, prevlade razuma nad maščevanjem,
tenkočutnega soglasja med politiko in pravom, ne morejo spremeniti poti ljudi. Ni
dovolj načrt predpisov in institucionalnih dogovorov med političnimi ali ekonomskimi
skupinami dobre volje. Jezus najde rešitev za storjeno zlo v osebnem srečanju med
vpletenimi. Poleg tega je vedno dragoceno v naše mirovne procese vključevati izkušnjo
področij, ki so pogosto postala nevidna, saj so bile prav skupnosti tiste, ki so zakrile
procese kolektivnega spomina. »Poglavitni začetnik in zgodovinski nosilec tega dogajanja
so ljudje in njihove kulture, ne pa en sam razred, manjšina, skupina, elita – vsi
ljudje in njihova kultura. – Ne potrebujemo načrtov maloštevilnih za maloštevilne,
ali razsvetljene oziroma namestniške manjšine, ki govori v imenu vseh. Gre za sporazum
za sožitje, za družbeni in kulturni dogovor.« (Veselje evangelija, 239)
Na kulturo smrti in nasilja odgovorimo s kulturo življenja in srečanja
Mi lahko veliko prispevamo k temu novemu koraku, ki ga želi narediti Kolumbija. Jezus
nam kaže, da se ta pot ponovnega vključevanja v družbo začne s pogovorom v dvoje.
Nič ne bo moglo nadomestiti tega popravljalnega srečanja; noben skupinski proces nas
ne bo razrešil izziva, da bi se srečali, drugemu pojasnili, odpustili. Globoke rane
zgodovine nujno zahtevajo pravosodne instance, kjer žrtve lahko spoznajo resnico,
kjer je škoda primerno povrnjena in kjer se ukrepa jasno, da bi tako preprečili, da
bi se tovrstni zločini ponovili. Vendar pa nas vse to pušča še na pragu krščanskih
zahtev. Mi, kristjani, moramo začeti »od spodaj« ustvarjati kulturno spremembo: na
kulturo smrti, nasilja odgovorimo s kulturo življenja in srečanja. Tako je zapisal
že vaš pisatelj, ki ga vsi čutijo blizu: »Te kulturne katastrofe se ne more popraviti
ne s svincem, ne z denarjem, ampak z vzgojo za mir, ki bo zgrajen z ljubeznijo na
razvalinah požganega mesta, v katerem zgodaj vstajamo, da bi še naprej pobijali drug
drugega ... upravičena revolucija miru, ki bo usmerila k življenju neizmerno ustvarjalno
energijo, ki smo jo skoraj dve stoletji uporabljali za to, da smo se uničili, in ki
bo ponovno izbojevala ter povzdignila prevlado domišljije.« (Gabriel García Marquez,
Sporočilo o miru, 1998)
Kolikokrat se procesi nasilja »normalizirajo«, ne da bi se naš glas dvignil!
Koliko smo si prizadevali za srečanje, za mir? Koliko smo opustili, ko smo dopustili,
da se je barbarstvo učlovečilo v življenju našega ljudstva? Jezus nam pravi, naj se
soočimo s tistimi načini vedenja, s tistimi načini življenja, ki škodijo družbenemu
telesu, ki uničujejo skupnost. Kolikokrat se procesi nasilja, socialnega izključevanja
»normalizirajo« – se živijo kot nekaj normalnega –, ne da bi se naš glas dvignil in
ne da bi naše roke preroško obsojale! Ob sv. Petru Klaverju je bilo na tisoče kristjanov,
mnogi izmed njih so bili posvečeni ... vendar pa je le peščica ljudi začela s proti-kulturnim
tokom srečanja.
Sv. Peter Klaver: povprečne umske sposobnosi, genij v živetju evangelija
Sv. Peter Klaver je znal povrniti dostojanstvo in upanje na sto tisočem črncem in
sužnjem, ki so prihajali v popolnoma nečloveških pogojih, popolnoma prestrašeni, brez
vsakršnega upanja. Ni imel slovitih akademskih nazivov; trdilo se je celo, da je imel
»povprečne« umske sposobnosti; vendar pa je bil genij v tem, da je v polnosti živel
evangelij, da se je srečeval s tistimi, ki so jih drugi imeli za škart. Stoletja kasneje
je stopinjam tega misijonarja in apostola Družbe Jezusove sledila tudi sv. Maria Bernarda
Bütler, ki je posvetila svoje življenje služenju ubogim in odrinjenim na rob v tem
istem mestu, v Kartageni.[1]
V medsebojnem srečanju na novo ustvarjamo življenje
V medsebojnem srečanju ponovno odkrijemo svoje pravice, na novo ustvarjamo življenje,
da bi ponovno postalo pristno človeško. »Skupni dom vseh ljudi mora še naprej stati
na pravilnem razumevanju univerzalnega bratstva in na spoštovanju svetosti vsakega
človeškega življenja, vsakega moškega in vsake ženske; revežev, ostarelih, otrok,
bolnih, nerojenih, brezposelnih, zavrženih, tistih, ki se jih obsodi kot škart, ker
se jih ima zgolj za številke te ali one statistike. Skupni dom vseh ljudi se mora
zgraditi tudi na razumevanju določene svetosti ustvarjene narave.« (Govor Združenim
narodom, 25. september 2015)
Grehi, ki ranijo sožitje in skupnost
Jezus nam v evangeliju pokaže tudi možnost, da se drugi zapre, da se ne želi spremeniti,
da vztraja v svojem zlu. Ne moremo zanikati, da obstajajo osebe, ki vztrajajo v grehih,
ki ranijo sožitje in skupnost: »Mislim tudi na žalostno dramo zlorabe drog, ki žanje
dobičke z zaničevanjem moralnih in civilnih zakonov.« To zlo neposredno ogroža dostojanstvo
človeške osebe ter postopno trga podobo, ki jo je Stvarnik oblikoval v nas. Odločno
obsojam to globoko rano, zaradi katere je ugasnilo mnogo življenj ter jo ohranjajo
in podpirajo brezvestni ljudje. Ne sme se igrati z življenjem našega brata, niti manipulirati
z njegovim dostojanstvom. Pozivam vas, da najdete načine, da se bo končala trgovina
z drogo, ki ne dela drugega kot da povsod seje smrt, duši toliko upanj in uničuje
toliko družin. Mislim še na eno tragedijo: »na opustošenje naravnih virov in rastoče
onesnaževanje ter tragedijo izkoriščanja dela. Mislim tudi na nedopustno trgovanje
z denarjem in na finančne špekulacije, ki se pogosto izkažejo tako grabežljive kot
škodljive za celotne ekonomske in socialne sisteme, ker porinejo milijone mož in žena
v revščino. Mislim na prostitucijo, ki vsak dan kosi nedolžne žrtve, zlasti mlade
in jih oropa prihodnosti. Mislim na gnusobo trgovine z ljudmi, na zločine in zlorabe
mladoletnikov, grozo suženjstva, ki je še prisotno v številnih delih sveta, ter pogosto
prezrto tragedijo migrantov, ki so dostikrat žrtve sramotne in nezakonite manipulacije.«
(Poslanica za Svetovni dan miru 2014) Celo špekulira se s pacifistično »sterilno
legalnostjo«, ki ji ni mar za meso brata, ki je meso Kristusa. Tudi zato moramo biti
pripravljeni in trdno vztrajati na načelih pravičnosti, ki ničesar ne vzamejo dejavni
ljubezni. Ni mogoče sobivati v miru ne da bi imeli opraviti s tem, kar pohujšuje življenje
in ga ogroža. Pri tem se spomnimo vseh tistih, ki so pogumno in neutrudno delali –
ter so pri tem celo izgubili življenje – za zaščito in varovanje pravic človeške osebe
in njenega dostojanstva. Kakor od njih, tudi od nas zgodovina zahteva, da se odločno
zavzamemo za zaščito človekovih pravic, tukaj, v Cartageni, kraju, ki ste ga izbrali
za narodni sedež njihovega varovanja.
Molimo, da bi udejanjili geslo tega obiska: »Naredimo prvi korak!«
Nazadnje nam Jezus pravi, naj molimo skupaj; naj bo naša molitev simfonična, z osebnimi
toni, različnimi poudarki, ki pa naj se soglasno dvigne v en sam krik. Prepričan sem,
da danes molimo skupaj za rešitev tistih, ki so bili v zmoti, in ne za njihovo uničenje;
za pravičnost in ne za maščevanje, za prenovo v resnici in ne v pozabi. Molimo, da
bi udejanjili geslo tega obiska: »Naredimo prvi korak!« in da bi bil ta prvi korak
v skupni smeri.
Le če bomo razvezali vozle nasilja, bomo razpletli zapletene klobčiče spopadov
»Narediti prvi korak« pomeni predvsem iti naproti drugim s Kristusom, Gospodom. In
On vedno od nas zahteva, naj naredimo odločen in varen korak k bratom; naj si ne domišljamo,
da nam je odpuščeno brez da odpustimo, da smo ljubljeni brez da ljubimo. Če Kolumbija
želi trden in trajen mir, mora nujno narediti korak v tej smeri, ki je smer skupnega
dobrega, nepristranskosti, pravičnosti, spoštovanja človeške narave in njenih potreb.
Mir potrebno graditi ne z jezikom, ampak z rokami in dejanji
Le če bomo pomagali razvezati vozle nasilja, bomo razpletli zapletene klobčiče spopadov:
povabljeni smo narediti korak srečanja z brati, imeti pogum za svarilo, ki ne želi
izključiti, ampak vključiti; povabljeni smo biti, z dejavno ljubeznijo, trdni v tem,
o čemer se ne da pogajti; skratka, potrebno je graditi mir; tako, da »ne govorimo
z jezikom, ampak z rokami in dejanji,« (Peter Klaver) ter skupaj dvignemo oči v nebo:
On more razvezati tisto, kar se nam zdi nemogoče; On je obljubil, da nas bo spremljal
do konca časov, On ne bo pustil nerodovitnega tako velikega truda.
[1] Tudi ona je imela inteligenco dejavne ljubezni in je znala najti Boga v bližnjem; nikogar izmed njiju niso krivice in težave ohromile. Saj »če nastopi spor, nekateri samo opazujejo in nadaljujejo, kakor da se ne bi nič zgodilo. Drugi se tako zapletejo v spor, da postanejo njegovi ujetniki, izgubijo svoje obzorje, svojo zbeganost in nezadovoljstvo prenašajo na institucije. S tem je edinost nemogoča. Obstaja pa še tretja možnost, ki je najboljša pot za soočenje s sporom. To je pripravljenost spoprijeti se z njim, ga rešiti in napraviti za izhodišče novega procesa.« (Veselje evangelija, 227)
All the contents on this site are copyrighted ©. |