Papež med katehezo o Kolumbiji: Pričevanje tega naroda je bogastvo za vso Cerkev

VATIKAN (sreda, 13. september 2017, RV) – Papež je katehezo med današnjo splošno avdienco posvetil svojemu apostolskemu potovanju v Kolumbijo, ki je potekalo od 6. do 11 septembra. Spomnil je na osrednje dogodke  ter za Kolumbijce dejal, da so vesel narod, ki je veliko pretrpel.

Z vsem srcem se zahvaljujem
»Z vsem srcem se zahvaljujem Gospodu za ta velik dar,« je dejal sveti oče na začetku kateheze in zatem izrazil zahvalo tudi kubanskemu predsedniku, škofom in ostalim kubanskim oblastem ter vsem, ki so sodelovali v izvedbi obiska. »Posebna hvala kolumbijskemu narodu, ki me je sprejel z veliko naklonjenostjo in velikim veseljem!« je dejal papež. Dodal je, da je potovanje čutil kot nadaljevanje dveh prejšnjih papeških obiskov, namreč bl. Pavla VI. leta 1968 in sv. Janeza Pavla II. leta 1986: »Nepretrganost, močno spodbujena od Duha, ki vodi korake Božjega ljudstva po poteh zgodovine.«

Geslo potovanja Naredimo prvi koraki se je nanašalo na proces sprave, v katerem se sedaj nahaja Kolumbija, da bi tako stopila iz pol stoletja dolgega notranjega konflikta. Ta je sejal trpljenje in sovraštvo, povzročil mnogo ran, ki jih je težko zaceliti. »A z Božjo pomočjo se je pot že začela,« je pripomnil papež in pojasnil, da je s svojim obiskom želel blagosloviti trud tega naroda, potrditi ga v veri in upanju ter sprejeti njegovo pričevanje, ki je bogastvo tako za papeževo službo kot vso Cerkev. »Pričevanje tega naroda je bogastvo za vso Cerkev,« je poudaril.

Kristusova ljubezen je močnejša
Kolumbija, kakor večina latinskoameriških držav, je država z močnimi krščanskimi koreninami. In če to dejstvo naredi bolečino še ostrejšo zaradi tragedije vojne, ki jo je raztrgala, istočasno predstavlja zagotovilo miru, trden temelj njene rekonstrukcije, limfo njenega nepremagljivega upanja. »Očitno je,« je povedal sveti oče, »da je hudobec hotel razdeliti narod, da bi uničil Božje delo, a prav tako je jasno, da sta Kristusova ljubezen in njegovo neskončno usmiljenje močnejša od greha in smrti.«

Papež Frančišek je nadaljeval, da je potovanje želelo prinesti Kristusov blagoslov, blagoslov Cerkve na željo po življenju in miru, ki prekipeva iz srca kolumbijskega naroda: »To sem lahko videl v očeh na tisoče in tisoče otrok in mladih, ki so napolnili trg v Bogoti in ki sem jih srečal vsepovsod; tisto življenjsko moč, ki jo tudi sama narava v izobilju razglaša.« V Bogoti se je papež srečal tudi s kolumbijskimi škofi ter odborom Latinskoameriške škofovske konference (Celam). »Zahvaljujem se  Bogu, da sem jih lahko objel in jih pastoralno spodbudil pri njihovem poslanstvu služenja Cerkvi, zakramenta Kristusa, ki je naš mir in naše upanje.«

Mir je osnovan tudi na krvi pričevalcev
Dan, ki je bil posebej namenjen temi sprave in je bil vrh samega potovanja, je potekal v mestu Villavicencio. Dopoldne je bilo evharistično slavje z beatifikacijo dveh mučencev škofa Jesúsa Emilia Jaramilla Monsalveja in duhovnika Pedra Maríe Ramíreza Ramosa, popoldne pa posebna liturgija sprave, simbolično usmerjena h Kristusu iz Bocaye, ki je brez rok in nog, pohabljen kakor njegovo ljudstvo.

Beatifikacija je po papeževih besedah nazorno pokazala, da je mir utemeljen tudi na krvi mnogih pričevalcev ljubezni, resnice, pravičnosti in tudi dejanskih mučencev, ki so bili ubiti zaradi vere, kakor prej omenjena blažena. »Poslušati njuna življenjepisa je bilo ganljivo vse do solz,« je dejal, »solz bolečine in veselja hkrati. Pred njunima relikvijama in njunima obrazoma je zvesto sveto Božje ljudstvo močno začutilo svojo identiteto: z bolečino, ko je pomislilo na mnoge, premnoge žrtve, ter z veseljem zaradi Božjega usmiljenja, ki se razprostira na tiste, ki se ga bojijo.«

Papež je navedel besede iz Psalma 85: »Dobrota in zvestoba se bosta srečali, pravičnost in mir se bosta poljubila.« Vrstica vsebuje prerokbo tistega, kar se je zgodilo prejšnji v petek v Kolumbiji, s čimer je papež mislil na molitveno srečanje za spravo: »preroštvo in Božja milost za tisto ranjeno ljudstvo, da bi lahko ponovno vstalo in hodilo skozi novo življenje.« Te preroške besede, polne milosti, smo lahko videli utelešene v zgodbah pričevalcev, ki sta govorila v imenu mnogih, ki so z Kristusovo milostjo izstopili iz sebe in so se odprli za srečanje, odpuščanje in spravo.

Krščansko življenje kot hoja za Kristusom
V Medellinu je bila vodilna nit krščansko življenje kot hoja za Kristusom: poklicanost in poslanstvo. Ko si kristjani temeljito prizadevajo pri hoji za Jezusom Kristusom, zares postanejo sol, luč in kvas v svetu, sadovi pa se vidijo v obilju. Eden od teh sadov so tudi Hogares oziroma domovi, kjer otroci in mladi, ki jih je življenje ranilo, lahko najdejo novo družino, kjer so ljubljeni, sprejeti, zaščiteni in spremljani. Kakor grozdje bogati sadovi so tudi poklici v duhovniško in posvečeno življenje, ki jih je papež z veseljem blagoslovil in opogumil med »nepozabnim srečanjem« s posvečenimi in njihovimi družinami.

Prava revolucija je evangeljska in ne ideološka
Na zadnje je sveti oče obiskal še Cartageno, mesto sv. Petra Klaverja, apostola sužnjev. V središču je bilo vlaganje v človeško osebo in njene temeljne pravice. Sv. Peter Klaver kakor tudi sv. Marija Bernarda Bütler sta dala življenje za najrevnejše in družbeno izključene. »Tako sta pokazala na pot prave revolucije, tiste evangeljske, ne ideološke; revolucije, ki dejansko osvobaja osebe in družbo od suženjstva včeraj in žal tudi danes. V tem smislu 'narediti naslednji korak' pomeni približati se, skloniti se, dotakniti se mesa ranjenega in zavrženega brata. In to storiti s Kristusom, Gospodom, ki je postal suženj za nas. Zahvaljujoč njemu, imamo upanje, kajti on je usmiljenje in mir.«

Papež Frančišek je ob koncu kateheze dejal, da Kolumbijo in njen ljubljeni narod ponovno izroča Materi Mariji, Naši Gospe in Chiquinquire, ki jo je lahko počastil v bogotski katedrali. »Naj z Marijino pomočjo vsak Kolumbijec vsak dan naredi prvi korak k bratu in sestri ter tako skupaj z drugimi gradi dan za dnem mir v ljubezni, pravičnosti in resnici.«