Papež o treh etapah med Matejevim spreobrnjenjem: O srečanju, praznovanju in pohujšanju

VATIKAN (četrtek, 21. september 2017, RV) – »Vrata za srčenje z Jezusom je priznati se za grešnika.« To je rekel danes zjutraj papež Frančišek med mašo v domu sv. Marte na praznik sv. Mateja, apostola in evangelista, saj je izhajal iz dogodka njegovega spreobrnjenja. Ta se je odvil v treh etapah:  srečanje, praznovanje in pohujšanje. Jezus je ozdravil mrtvoudnega in zatem srečal Mateja, ki je sedel pri mitnici. Izraelsko ljudstvo mu je moralo plačevati davek, ki ga je potem dal Rimljanom. Zaradi tega je bil zaničevan in imeli so ga za izdajalca domovine.

Srečanje
Jezus ga je pogledal in mu rekel: »Hodi za menoj.« On je vstal in šel za njim, kakor o tem pripoveduje današnji evangelij. Na eni strani je Matejev pogled. Pobit pogled, ki je z enim očesom postrani gledal Boga, z drugim pa denar, ki se ga je oklepal, kakor je to naslikal Caravaggio, torej z osornim pogledom. Na drugi strani pa je Jezusov usmiljeni pogled, ki izraža veliko ljubezen. Odpor tega človeka, ki je hotel denar, je padel. Vstal je in šel za njim. Bil je namreč boj med usmiljenjem in grehom.

Jezusova ljubezen je lahko vstopila v srce tega človeka, ker je ta vedel, da je grešnik. Vedel je, da ni od nikogar zaželen, ampak osovražen. In ravno ta zavest, da je grešnik, je odprla vrata Jezusovemu usmiljenju. Torej je pustil vse in šel za njim. To je bilo torej srečanje med grešnikom in Jezusom.

Prvi pogoj za zveličanje je čutiti se v nevarnosti, kot je prvi pogoj za ozdravitev čutiti se bolan. Čutiti se grešnika je prvi pogoj za prejem tega pogleda usmiljenja. Pomislimo na Jezusov pogled, ki je tako lep, tako dober, tako usmiljen. Tudi mi, ko molimo, čutimo nad nami ta pogled. To je pogled ljubezni, pogled usmiljenja, pogled, ki rešuje. Ne bojte se ga.

Praznovanje
Kakor Zahej, je tudi Matej ves srečen povabil Jezusa domov na obed. Druga etapa je ravno praznovanje. Matej je povabil prijatelje iz istega 'sindikata', torej grešnike in cestninarje. Prav gotovo so Gospodu za mizo postavljali vprašanja in On jim je odgovarjal. Ob tem pomislimo na to, kar je rekel Jezus v 15. poglavju Lukovega evangelija: 'Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad sto pravičnimi' (prim. Lk 15, 7). Gre za praznovanje srečanja z Očetom, praznovanje usmiljenja. Jezus namreč 'zapravlja usmiljenje' za vse.

Pohujšanje
Sledi tretji trenutek, to je pohujšanje. Ko so farizeji videli, da cestninarji in grešniki sedijo za mizo z Jezusom, so rekli njegovim učencem: »Zakaj vaš Učitelj je s cestninarji in grešniki?« Vsak škandal se začne z vprašanjem: »Zakaj, kako to?« Ko zaslišite ta stavek, nekaj smrdi, saj za njim prihaja škandal. V tem primeru je šlo namreč za 'nečistost zaradi neizpolnjevanja postave'. Dobro so namreč poznali 'nauk', dobro so vedeli, kako hoditi po poti Božjega kraljestva, bolje kot vsi drugi so vedeli, kako to delati, toda pozabili so na prvo zapoved ljubezni. Zaprti so torej bili v kletko 'darovanja', saj so verjetno mislili, 'darujmo žrtev Bogu, storimo vse to, kar je potrebno storiti, tako se bomo zveličali'. Če povzamem, verjeli so, da zveličanje prihaja od njih samih. Čutili so se gotove. »Ne! Bog nas zveliča, Jezus Kristus nas zveliča!«

Zakaj, kako to?
Ta 'zakaj, kako to?', ki smo ga tolikokrat slišali med katoliškimi verniki, ko so videli dela usmiljenja. 'Zakaj, kako to?' Toda Jezus je jasen, zelo jasen: »Pojdite se poučiti«. In jih je poslal poučiti se. 'Poučiti se, kaj pomeni usmiljenje, to kar Jaz hočem in ne žrtve, kajti nisem prišel klicati pravičnih, ampak grešnike. Če hočeš, da te Jezus pokliče, priznaj, da si grešnik in sicer ne abstraktno, temveč z konkretnimi grehi. Pustimo se torej pogledati Jezusu s tistim njegovim usmiljenim pogledom, polnim ljubezni.

Papež Frančišek se je še zadržal pri pohujšanju: »Veliko jih je, veliko, in vedno, tudi v današnji Cerkvi, ko pravijo: 'Ne sme se, tako jasno je, vse je jasno, ne, ne… Oni so grešniki, oddaljiti jih moramo od nas.' Tudi nekateri svetniki so bili sumljivi in preganjani. Pomislimo na sv. Ivano Orleansko, ki so jo poslali na grmado, saj so mislili, da je čarovnica in zato obsojena. Pomislite na sv. Terezijo, osumljeno herezije, pomislite na blaženega Rosminija. »Usmiljenje hočem in ne daritev.« In vrata za srečanje z Jezusom je priznati si, da smo takšni kot smo, priznati resnico, torej grešniki. In On bo prišel in se bomo srečali. Zelo lepo je srečati Jezusa!«