Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Homilije v Domu sv. Marte

Papež med jutranjo homilijo: Ne boj se očitkov vesti. So simptomi zveličanja

Papež Frančišek: "Rana je tam, je notri. In ko tista rana boli, čutimo očitek."

28/09/2017 11:49

VATIKAN (četrtek, 28. september 2017, RV) – Papež Frančišek je med jutranjo mašo, ki jo je daroval v kapeli Doma sv. Marte, spodbudil, naj se ne bojimo povedati resnice o svojem življenju, zavemo naj se svojih grehov in jih izpovemo Gospodu, da nam jih odpusti. Sveti oče je homilijo oprl na današnji evangelij, kjer evangelist Luka pripoveduje o Herodovem odzivu na Jezusovo oznanjevanje (glej Lk 9,7-9).

Rana, ki jo čutim
Nekateri so Jezusa povezovali z Janezom Krstnikom in Elijo, spet drugi so govorili, da je prerok. Herod pa ni vedel, kaj naj si misli. V sebi je čutil nekaj, kar ni bila radovednost. Bil je to »očitek vesti v duši, v srcu«, je pojasnil papež. Jezusa je iskal, da bi se pomiril. Hotel je videti čudeže, ki bi jih storil Kristus. A Jezus »pred njim ni hotel narediti cirkusa«, zato ga je Herod izročil Pilatu. Jezus je plačal s smrtjo. Herod je torej en zločin prekril z drugim zločinom, kakor nekdo, ki ubije iz strahu. Očitek vesti ni samo nekaj, kar se spomnimo, ampak je rana.

»Rana, ki nas boli, ko smo v življenju naredili slabe stvari,« je zatrdil papež. »Vendar pa je skrita rana, ne vidi se. Nit jaz je ne vidim, saj sem se jo navadil imeti, omrtvičena je. Rana je tam, je notri, nekateri se je dotaknejo. In ko tista rana boli, čutimo očitek. Ne samo, da se zavedam slabega, ki sem ga storil, ampak to čutim: čutim v srcu, čutim v telesu, v duši, čutim v življenju. In od tam skušnjava, da bi vse to zakril, da več ne bi čutil.«

Krstiti rano in ji dati ime
Kot je dejal sveti oče, je torej milost čutiti vest, ki nas obtožuje, ki nam nekaj govori. Po drugi strani pa, »nihče med nami ni svetnik«. Vsi gledamo grehe drugih in ne naših, morda sočustvujemo z nekom, ki trpi zaradi vojne ali zaradi nasilnežev, ki ubijajo ljudi.

»Mi moramo 'krstiti' rano, ji torej dati ime,« je zatrdil papež in izpostavil, da je treba vedeti, kje je rana in jo izvleči na dan. Bil je jasne: »Predvsem pa moli: 'Gospod, usmili se me, grešnika.' Gospod posluša tvojo molitev. Zatem pretresi svoje življenje. 'Če ne vidim kakšna in kje je tista bolečina, od kje prihaja, da je znamenje, kaj naj storim?' Prosi pomoč nekoga, ki ti lahko pomaga, da bo rana prišla na površje. Potem ji daj ime. 'Ta očitek vesti imam, ker sem storil tole' – konkretno. Konkretnost. To je resnična ponižnost pred Bogom. In Bog bo ganjen pred konkretnostjo.«

Obtožiti samega sebe
To konkretnost izražajo pri spovedi otroci. Gre za konkretnost, da se pove to, kar se je storilo, da bi prišla na površje resnica. Tako se ozdravi. Papež je nadaljeval: »Naučiti se znanosti, modrosti obtoževanja samega sebe. Jaz obtožim samega sebe, čutim bolečino rane, naredim vse, da bi vedel, od kod prihaja ta simptom, in zatem obtožim samega sebe. Ne boj se očitkov vesti – so simptomi zveličanja. Boj se, da bi jih zakrival, jih zamaskiral, jih zmanjšal, jih skrival … to ja. A biti jasen. In tako nas Gospod ozdravi.«

Papež Frančišek je homilijo sklenil z molitvijo, naj nam Gospod da milost, da bi imeli pogum za obtožitev samih sebe ter tako hodili po poti odpuščanja.

28/09/2017 11:49