Papež Frančišek: Evangelizacija po svoji naravi pripada Božjemu ljudstvu

VATIKAN (petek, 29. september 2017, RV) – Na avdienci s papežem Frančiškom so danes bili udeleženci plenarnega zasedanja Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije. Sveti oče je v govoru poudaril, da je nova faza evangelizacije, h kateri so poklicani, zagotovo »delo celotne Cerkve«, torej  »ljudstva, ki je na poti k Bogu«. Odkriti to obzorje smisla in konkretne pastoralne prakse bo lahko spodbudilo samo evangelizacijo, ne da bi se pri tem pozabilo na družbeno vrednost, ki ji pripada pri pristnem celostnem človeškem napredovanju.

Prispevek posameznih narodov in njihovih kultur
Evangelizacija po svoji naravi pripada Božjemu ljudstvu, je poudaril papež in izpostavil dva vidika. Najprej je spregovoril o »prispevku, ki ga posamezni narodi in njihove kulture dajejo na poti Božjemu ljudstvu«. Od vsakega naroda, h kateremu se podamo, prihaja bogastvo, ki ga je Cerkev poklicana prepoznati in vrednotiti, da bi pripeljala do popolne edinosti vsega človeškega rodu, katere znamenje je in zakrament. Ta edinost ni zgrajena na mesu, ampak v Duhu, ki vodi naše korake. Bogastvo, ki ga Cerkev prejema iz mnogovrstnosti dobrih tradicij, ki jih imajo posamezni narodi, je dragocena za poživljanje delovanja milosti, ki odpre srce za sprejem evangeljskega oznanila. Po papeževih besedah so pristni darovi, ki izražajo neskončno raznovrstnost Očetovega stvariteljskega delovanja in ki se stekajo v edinost Cerkve, da bi povečali potrebno občestvo in bili seme zveličanja, začetek univerzalnega miru in konkreten kraj dialoga.

Biti del kompleksnosti medosebnih odnosov
Drugi pomemben vidik je po papeževih besedah naslednji: to ljudstvo, ki je nosilec evangelizacije, se zaveda klica, ki »presega vsako osebno razpoložljivost, da bi bila umeščena v kompleksno zasnovo medosebnih odnosov, kar omogoča izkusiti globoko edinost in človeškost skupnosti vernikov«. Kot je pripomnil Frančišek, to še posebej velja v obdobju kot je naše, ko se na vso moč kaže nova kultura. Ta je rezultat tehnologije, ki fascinira s svojimi dosežki, obenem pa kaže na pomanjkanje resničnega medosebnega odnosa in zanimanja za drugega. Le redke stvarnosti se lahko kot Cerkev ponašajo, da poznajo narod do te mere, da lahko vidijo vrednost kulturne, moralne in verske dediščine, ki predstavlja identiteto celotnih generacij. »Pomembno je,« je dejal papež, »da znamo prodreti v srce naših ljudi, da bi odkrili tisti čut za Boga in za njegovo ljubezen, ki daje zaupanje in upanje pri gledanju naprej z vedrino, kljub velikim težavam in revščini, ki so  jih prisiljeni živeti zaradi požrešnosti nekaterih. Če smo še vedno zmožni gledati v globino, lahko najdemo pristno željo po Bogu, zaradi katere je nemirno srce mnogih oseb, ki so padle v brezno brezbrižnosti, ki jim več ne dopušča okušati življenja in mirno graditi svoje prihodnosti. Veselje evangelizacije jih lahko doseže in jim povrne moč za spreobrnjenje.«

Sveto leto: Cerkev mora še naprej biti orodje usmiljenja
Sicer pa je papež Frančišek v govoru prav tako spomnil na sveto leto usmiljenja, pri izvedbi katerega je Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije imel pomembno vlogo. Sveto leto je bilo trenutek milosti, ki ga je vsa Cerkev živela z veliko vere in duhovnosti. Papež je dodal, da si sedaj ne smemo dovoliti, da bi se to veliko navdušenje sedaj pozabilo. Božje ljudstvo je močno čutilo dar milosti ter jubilej živelo v ponovnem odkrivanju zakramenta sprave kot privilegiranega kraja, kjer se lahko izkusijo Božja dobrota, nežnost in odpuščanje. »Cerkev ima zato veliko odgovornost, da je še naprej orodje usmiljenja,« je zatrdil papež.

Oznanilo usmiljenja, ki postaja konkretno in vidno v življenjskem stilu vernikov in živeti v luči mnogih del usmiljenja, je neločljivi del prizadevanja vsakega evangelizatorja, ki je v prvi osebi odkril klic k lastnemu apostolatu ravno v moči usmiljenja. Papež Frančišek je navedel besede apostola Pavla, ki jih oznanjevalec evangelija ne sme pozabiti: »Hvaležen sem našemu Gospodu Kristusu Jezusu, ki mi je dal moč: s tem da me je postavil v službo, me je namreč imel za vrednega zaupanja, čeprav sem bil prej bogokletnik, preganjalec in nasilnež. Vendar se me je usmilil, ker sem delal v neveri, iz nevednosti – in milost našega Gospoda je bila izredno bogata, z njo pa v Kristusu Jezusu vera in ljubezen. Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz. Usmilil se me je zato, da bi Kristus Jezus najprej na meni pokazal vso potrpežljivost za zgled tistim, ki bodo verovali vanj – za večno življenje« (1 Tim 1,12-16).