Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Potovanja in obiski

Papež Frančišek v katedrali nagovoril škofijsko skupnost Cesene-Sarsine

Papež Frančišek v katedrali nagovoril škofijsko skupnost Cesene-Sarsine. - RV

01/10/2017 10:40

CESENA (nedelja, 1. oktober 2017, RV) – »Dragi bratje in sestre! Zahvaljujem se vam za vaš sprejem in vas iz srca pozdravljam, začenši z vašim škofom msgr. Douglasom Regattieriem. Moja današnja navzočnost med vami hoče predvsem izraziti bližino vašemu evangelizatorskemu prizadevanju. Osnovno poslanstvo Kristusovih učencev je namreč z veseljem oznanjati in pričevati evangelij.« S temi besedami je papež Frančišek začel govor po pozdravu msgr. Douglasa Regattierija, škofa Cesene-Sarsine. v katedrali v Ceseni med srečanjem s klerom, posvečenimi osebami, člani pastoralnih svetov, člani škofijske kurije in predstavniki župnij. Papež je pred vstopom v katedralo vernikom navzočim na trgu dejal: »Spet se bomo videli po srečanju v katedrali, se vidimo potem!« V kapeli Marije Božjega ljudstva je bilo pred tem češčenje Najsvetejšega zakramenta in čaščenje Marije. V zakristiji se je sveti oče za kratek čas srečal z gosti sprejemnega doma ter organizatorji obiska.

Soodgovornost
Evangelizacija je bolj učinkovita, ko se uresničuje v edinosti namenov ter v iskrenem sodelovanju različnih cerkvenih resničnosti in različnih pastoralnih subjektov, ki imajo v škofu trdno sklicevalno točko in povezanost. Soodgovornost je ključna beseda, bodisi za nadaljevanje skupnega dela na področju kateheze, katoliške vzgoje, pospeševanja človeškosti in dejavne ljubezni, kakor tudi za pogumno iskanje pred pastoralnimi in družbenimi izzivi novih oblik sodelovanja in cerkvene navzočnosti na tem ozemlju. Učinkovito pričevanje vere je že to, če vidijo Cerkev, ki si prizadeva iti naprej v bratstvu in edinosti. Če ni tega, vse je zaman. Ko je Kristusova ljubezen postavljena nad vse, tudi nad upravičene posebne zahteve, tedaj postanemo sposobni iti iz samega sebe in tako bodisi na osebnem bodisi na skupnostnem nivoju prestaviti središče vedno v Kristusa in iti naproti bratom.

'Revolucija' dejavne ljubezni
Jezusove rane ostajajo vidne v tolikih moških in ženskah, ki živijo na robu družbe, tudi otroci, zaznamovani s trpljenjem, stisko, zapuščenostjo in revščino. Osebe, ki so jih ranile težke preizkušnje življenja, ponižane, ki so v zaporu ali v bolnišnici. Ko se približamo in z nežnostjo zdravimo te rane, ki pogosto niso telesne temveč duhovne, nas Božje usmiljenje očisti in spremeni. Tako skupaj pastirji in verni laiki okušamo milost, da smo ponižni in velikodušni prinašalci luči in moči evangelija. Z veseljem spomnim glede te prve dolžnosti diakonije do revežev, na zgled sv. Vincencija Pavelskega, ki je pred štiristo leti v Franciji začel resnično 'revolucijo' dejavne ljubezni. Tudi od nas danes se zahteva, da z apostolsko gorečnostjo gremo naprej po odprtem morju revščine današnjega časa, vendar z zavestjo, da sami ne moremo storiti ničesar. »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji« (Ps 127,1).

'Revolucija nežnosti'
Zato je potrebno ohraniti primeren prostor za molitev in premišljevanje Božje Besede. Molitev je moč našega poslanstva, kakor je to pred kratkim dokazala sv. Terezija iz Kalkute. Stalno srečanje z Gospodom v molitvi postane nepogrešljivo tako za duhovnike in posvečene osebe, kot za pastoralne delavce, poklicane, da zapustijo svoj 'vrtiček' in gredo na bivanjske obrobja. Medtem ko nas apostolski zagon spodbuja, da gremo ven, a vedno z Jezusom, čutimo globoko potrebo, da ostanemo trdno povezani s središčem vere in poslanstva, s Kristusovim srcem, polnim usmiljenja in ljubezni. V srečanju z Njim se namreč okužimo z njegovim pogledom, s tistim pogledom, ki se je ustavil na osebah, ki jih je srečeval na poteh Galileje. Potrebno si je torej ponovno pridobiti sposobnost 'gledanja'. Danes lahko preko sredstev obveščanja vidimo toliko obrazov, vendar pa je nevarnost, da vedno manj pogledamo v oči drugega. Če bomo s spoštovanjem in ljubeznijo gledali osebe, bomo lahko tudi mi povzročili 'revolucijo nežnosti'. Vabim vas, da vi naredite to revolucijo nežnosti.

Pogovor med mladimi in ostarelimi
Tisti, ki najbolj potrebujejo okušanje te Jezusove ljubezni, so mladi.  Bogu hvala, da so mladi živi del Cerkve, saj jih bo prihodnje zasedanje škofovske sinode neposredno vključilo in bodo lahko posredovali svojim vrstnikom svoje pričevanje, kot mladi apostoli mladih, kakor je to zapisal blaženi Pavel VI. v apostolski spodbudi Evangelii nuntiandi (prim. 72). Cerkev namreč zelo računa na njih, saj se zaveda njihovih velikih zalog, njihovega smisla za dobro, lepo, za pristno svobodo in pravičnost. Potrebujejo pa, da jim pomagamo odkriti darove, ki jim jih je Gospod dal, da jih spodbujamo, naj se ne bojijo trenutnih velikih izzivov. Zato vas spodbujam: srečajte jih, prisluhnite jim, hodite z njimi, da bodo lahko srečali Kristusa in njegovo osvobajajoče sporočilo ljubezni. Mladi lahko v evangeliju in v doslednem pričevanju Cerkve najdejo tisto vizijo življenja, ki jim bo pomagala prerasti pogojenosti subjektivistične kulture, ki tako poveličuje 'jaz', da ga celo malikuje, - te osebe bi morale nositi ime: jaz, meni, z mano, zame in vedno z mano - in jih bo odprla za dobre sklepe in projekte solidarnosti. Da pa spodbudimo mlade je danes potrebno ponovno vzpostaviti pogovor med mladimi in dedki in babicami. Razume se da ostareli gredo v pokoj, toda njihova poklicanost ne gre v pokoj, saj morajo dati vsem nam, posebej pa še mladim modrost življenja. Pomagati moramo, da se bodo mladi pogovarjali z ostarelimi, da gredo do njih. Prerok Joel ima v tretjem poglavju, prvi vrstici lep stavek: »Ostareli bodo sanjali in mladi bodo prerokovali.« To je revolucionarni recept za danes. Naj ostareli ne zaidejo v tisto ulico, na kateri bi govorili: »To je vse mimo, vse je zarjavelo.« Ne! Sanjaj! Sanje ostarelega bodo spodbudile, da bo šel mlad človek naprej, se navdušil, bo prerokoval. Tako bo ravno mlad človek spodbudil, da bo ostareli sanjal. Spodbujam vas, da v vaših skupnostih, po vaših župnijah, v vaših skupinah skušate uvesti ta pogovor in ta pogovor bo delal čudeže.

Pozornost do družin
Cerkev, ki je pozorna do mladih, je Cerkev kot družina družin. Spodbujam vas tudi pri vašem delu z družinami in za družine, s katerim si v letošnjem pastoralnem letu prizadevate razmišljati o vzgoji za čustvovanje in ljubezen. Ponovno se bom vrnil na temo o ostarelih, saj so mi tako pri srcu. Mlad človek, ki se ni naučil, da bi znal pobožati ostarelega, temu nekaj manjka. Ostareli pa, ki nima potrpežljivosti poslušati mladih, mu tudi nekaj manjka. Naj se obema pomaga, da bosta lahko šla skupaj naprej. To je vzgoja za čustvovanje in ljubezen. To je delo, ki ga še posebej v tem času Gospod od nas zahteva tako za družino kot institucijo in osnovno celico družbe, kot za konkretne družine, ki prenašajo dobršen del teže družbeno ekonomske krize, ne da bi dobile primerno podporo. Toda ravno, ko je najbolj težko, Bog da čutiti svojo bližino, milost in preroško moč svoje Besede. Mi pa smo poklicani biti pričevalci, posredovalci te bližine družinam in preroške moči za družine. Tu se bom ustavil še pri nečem drugem. Ko spovedujem, pa pride mladi mož ali žena in reče, da je utrujen, da nima potrpljenja z otroki, saj je zelo zaposlen, je moje prvo vprašanje: »Koliko otrok imate?« Odgovorijo mi da, dva, tri… Zatem postavim še eno vprašanje: »Pa se igrate z otroki?« Tolikokrat sem slišal od staršev, predvsem od očetov: »Oče, ko grem od doma, še spijo, ko se vrnem, so že v postelji.« Takšno družbeno ekonomsko stanje zapira lep odnos med starši in otroci. Storiti moramo vse, da tega ne bo več in da bodo starši lahko 'zapravljali' čas z igro s svojimi otroki. To je zelo pomembno.

Duhovnikom
Dragi duhovniki, vi nimate otrok, razen eden, ki je grkokatolik, on jih ima, vi jih nimate. Pravijo, ko Bog ne da otrok, hudič da nečake. Dragi duhovniki, vam je še na poseben način zaupana služba srečanja s Kristusom. To pa predpostavlja vaše vsakodnevno srečevanje z Njim, vaše biti z Njim. Želim vam, da bi nenehno ponovno odkrivali v različnih etapah osebne in službene poti, veselje, da ste duhovniki, toda ne izgubite tega veselja. Ne izgubite ga. Morda vam bo pomagalo, če preberete štiri zanje točke iz Evangelii nuntiandi blaženega Pavla VI., govorijo o tem, o veselju. Ne izgubite veselja. Kolikokrat ljudje naletijo na žalostne duhovnike, tako čemerne, kot da bi obraz bil iz kisa in pekoče paprike. Včasih mi ob tem pride na misel: »Ti, kaj si zajtrkoval? Belo kavo ali kis? Ne to. Veselje, veselje. In če boš našel Gospoda, boš vesel. Veselje, da ste duhovniki, od Gospoda poklicani hoditi za njim in prinašati drugim njegovo besedo, odpuščanje, njegovo ljubezen, njegovo milost. Veselje tudi, da dan zaključimo utrujeni, kako je to lepo! In niso potrebne uspavalne tablete. Ko si utrujen, greš v posteljo in zaspiš brez tega. Ta poklicanost nas nikoli ne preneha osupniti, ta Gospodov klic. Vsak dan se namreč obnavlja v obhajanju evharistije in v srečanju z Božjim ljudstvom, kateremu smo poslani. Naj vam Gospod pomaga, da boste z veseljem delali v njegovem vinogradu kot gostoljubni, potrpežljivi in predvsem usmiljeni delavci, kakor je bil Jezus. In da boste lahko z misijonarskim duhom okužili posameznike in skupnosti.

A nikoli govoric!
Dragi bratje in sestre škofije Cesena, ne obupajte pred težavami. Bodite vztrajni pri pričevanju za evangelij in hodite skupaj tako duhovniki, posvečene osebe, diakoni in verni laiki. Večkrat bodo nerazumevanja. Toda ko bodo nerazumevanja, spregovorite, govorite z župnikom, da vam pomaga. A nikoli govoric! Nikoli govoric! Govorice uničujejo skupnost, redovno skupnost, župnijsko skupnost, škofijsko skupnost, duhovniško skupnost. Govorica je teroristično dejanje. Da, je terorizem! Govorica je terorizem, saj greš in vržeš govorico, ki je bomba, ki drugega uniči, in greš zadovoljen naprej. Opravljanje je to! Razmislite o tem. Kaj pravi Jezus: »Če imaš kaj proti svojemu bratu, pojdi in mu povej v obraz.« Bodi pogumen, bodi pogumen. In če nimaš poguma, da to rečeš njemu, ugrizni se v jezik. To pa je prav tako dobro. Na vaši poti vedno čutite spremstvo in podporo Gospodove obljube, to je moč Svetega Duha. Iz srca se vam zahvaljujem za to srečanje in izročam vsakega od vas, vaše skupnosti, načrte in upanja Sveti Devici, ki se ji priporočate z nazivom Marija Božjega ljudstva. Ni populistkinja, je mati ljudstva in to dobra mati. Iz srca vas blagoslavljam in vas prosim, da molite zame. Sedaj vas bom blagoslovil.

01/10/2017 10:40