Papež med mašo v Bologni: Želimo biti 'grešniki na poti' ali 'sedeči grešniki'?

BOLOGNA (nedelja, 1. oktober 2017) – Srečanju s študenti in akademskim svetom v Bologni je sledila sveta maša na stadionu Dall'Ara. Sveti oče je na začetku homilije poudaril, da Božja beseda ravznema naša srca (prim. Lk 24,32), saj ob njej čutimo Gospodovo ljubezen in tolažbo.

Lahko izberemo, če želimo biti 'grešniki na poti' ali 'sedeči grešniki'
»Danes nas izziva preko prilike o dveh sinovih, ki na očetovo prošnjo, naj gresta v njegov vinograd, odgovorita: prvi 'ne', vendar potem gre; drugi 'da', a pa potem ne gre. Vendar pa je med prvim sinom, ki je len, in med drugim, ki je hinavec, velika razlika. Poskušajmo si predstavljati, kaj se je zgodilo v njuni notranjosti. V srcu prvega je po 'ne'-ju še odmevalo očetovo povabilo; v drugem pa je bil kljub 'da'-ju očetov glas zakopan. Spomin na očeta je ponovno zbudil prvega sina iz lenobe, medtem ko je drugi, ne glede na to, da je vedel, kaj je dobro, svojo besedo postavil na laž s svojim dejanjem. Postal je neobčutljiv za glas Boga in vesti ter je tako brez težav sprejel dvojno življenje. Jezus s to priliko pred nas postavlja dve poti. Kakor izkusimo sami, nismo vedno pripravljeni reči 'da' z besedami in dejanji, ker smo grešniki. Vendar pa lahko izberemo, če želimo biti grešniki na poti, ki ostajajo v poslušanju Gospoda in se takrat, ko padejo, kesajo in ponovno vstanejo, kakor prvi sin; ali pa sedeči grešniki, ki so pripravljeni sami sebe opravičevati vedno in samo z besedami glede na to, kar jim koristi.«

Življenje po Bogu je na poti in zahteva ponižnost
»To priliko je Jezus namenil nekaterim verskim voditeljem tistega časa, ki so bili podobni sinu, ki je živel dvojno življenje, medtem ko so običajni ljudje pogosto ravnali kakor drugi sin. Ti voditelji so vedeli in razlagali vse, na formalno brezhiben način, kakor pravi intelektualci vere. Vendar pa niso bili ponižni, da bi poslušali, pogumni, da bi si postavljali vprašanja, niso imeli moči, da bi se kesali. In Jezus je zelo strog: pravi, da bodo šli celo cestninarji pred njimi v Božje kraljestvo. Gre za strogo grajo, ker so bili cestninarji pokvarjeni izdajalci domovine. Kakšna je bila torej težava teh voditeljev? Niso delali napak v določeni stvari, ampak v načinu življenja in razmišljanja pred Bogom: v besedah in z drugimi so bili nepopustljivi varuhi človeških izročil, nezmožni razumeti, da je življenje po Bogu na poti in zahteva ponižnost, da se odpremo, kesamo in začnemo znova.«

Kesanje nam omogoča, da ne postanemo togi
»Kaj to pomeni za nas? Da ne obstaja krščansko življenje, zamišljeno za mizo, znanstveno zasnovano, kjer zadošča izpolniti nekaj načel, da bi si pomirili vest: krščansko življenje je ponižna pot vesti, ki ni nikoli toga in je vedno v odnosu z Bogom; ki se zna kesati in se Mu izročati v svojih slabostih, ne da bi si kadarkoli domišljala, da sama sebi zadošča. Na ta način se premaguje tisto starodavno zlo, katerega je Jezus razkrival v priliki: hinavščina, dvojno življenje, klerikalizem, ki je povezan z legalizmom, z oddaljenostjo od ljudi.

Obstajata dve možnosti: biti skesani grešniki  ali  hinavski grešniki
Ključna beseda je kesati se: kesanje je tisto, ki nam omogoča, da ne postanemo togi; da spremenimo naše 'ne'-je Bogu v 'da' ter 'da' grehu v 'ne' zaradi Gospodove ljubezni. Volja Očeta, ki vsak dan rahločutno govori naši vesti, se izpolnjuje le v obliki kesanja in neprenehnega spreobrnjenja. Skratka, na poti vsakega posameznika obstajata dve možnosti: biti skesani grešniki  ali  hinavski grešniki. Vendar pa to, kar šteje, niso razmišljanja, ki opravičujejo in skušajo varovati zunanji videz, ampak srce, ki napreduje z Gospodom, se vsak dan bori, se kesa ter se vrne k Njemu. Kajti Gospod išče čiste v srcu, ne čistih "na zunaj".

Nikoli se ne odpovedati srečanju, dialogu, iskanju novih poti
»Vidimo torej, dragi bratje in sestre, da Božja beseda koplje v globine, "presoja misli in namene srca." (Heb 4,12) Vendar pa je prav tako aktualna: prilika nas spominja tudi na odnose med očeti in sinovi, ki niso vedno lahki. Danes, ob hitrih medgeneracijskih spremembah, močneje zaznavamo potrebo po neodvisnosti od preteklosti, včasih celo vse do upora. Vendar pa je po zaprtostih in dolgih tišinah na eni ali drugi strani dobro ponovno priti do srečanja, tudi če so še prisotna nesoglasja, ki pa morejo postati spodbuda za novo ravnovesje. Kakor v družini, tako tudi v Cerkvi in družbi: nikoli se ne odpovedati srečanju, dialogu, iskanju novih poti, da bi hodili skupaj.«

Tri oporne točke: Beseda, Kruh, ubogi
»Na poti Cerkve pogosto pride do vprašanja: kam iti, kako iti naprej? Ob koncu tega dneva vam želim zapustiti tri oporne točke. Prva je Beseda, ki je kompas za to, da hodimo ponižni, da ne bi izgubili Božje poti in padli v posvetnost. Druga je Kruh, evharistični kruh, saj se vse začne z evharistijo. V evharistiji srečamo Cerkev: ne v govoricah in kronikah, ampak tukaj, v Kristusovem telesu, ki ga prejemajo grešni ljudje, ki pa se čutijo ljubljeni ter zato želijo ljubiti. Tukaj se začne in se vsakič ponovno znajde, to je neizogiben začetek tega, kako naj bomo kot Cerkev. To glasno razglaša tudi Evharistični kongres:  Cerkev se tako zbira, rojeva in živi ob evharistiji, z Jezusom, prisotnim in živim, da bi ga častili, prejeli in podarili vsak dan. Tretja oporna točka pa so ubogi. Žal tudi danes veliko ljudi nima potrebnih stvari za življenje. Vendar pa obstaja tudi veliko tistih, ki so ubogi v smislu, da ne prejemajo naklonjenosti, osamljeni, Božji ubožci. V vseh njih najdemo Jezusa, saj je Jezus na svetu hodil po poti uboštva, izpraznjenja, kakor pravi sveti Pavel v drugem berilu: "Sam sebe je izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika." (Flp 2,7) Od evharistije k ubogim, pojdimo, da bomo srečali Jezusa. Na oltarju je reprodukcija napisa, ki ga je kardinal Lercaro rad videl zapisanega na oltarju: "Če delimo nebeški kruh, kako ne bi delili zemeljskega?" Dobro nam bo delo, če se bomo tega vedno spominjali. Beseda, Kruh, ubogi: prosimo za milost, da ne bi nikoli pozabili teh osnovnih živežev, ki nas podpirajo na poti.«