BOLOGNA (nedelja, 1. oktober 2017) – Srečanju s študenti in akademskim svetom v Bologni je sledila sveta maša na stadionu Dall'Ara. Sveti oče je na začetku homilije poudaril, da Božja beseda ravznema naša srca (prim. Lk 24,32), saj ob njej čutimo Gospodovo ljubezen in tolažbo.
Lahko izberemo, če želimo biti 'grešniki na poti' ali 'sedeči grešniki'
»Danes nas izziva preko prilike o dveh sinovih, ki na očetovo prošnjo, naj gresta
v njegov vinograd, odgovorita: prvi 'ne', vendar potem gre; drugi 'da', a pa potem
ne gre. Vendar pa je med prvim sinom, ki je len, in med drugim, ki je hinavec, velika
razlika. Poskušajmo si predstavljati, kaj se je zgodilo v njuni notranjosti. V srcu
prvega je po 'ne'-ju še odmevalo očetovo povabilo; v drugem pa je bil kljub 'da'-ju
očetov glas zakopan. Spomin na očeta je ponovno zbudil prvega sina iz lenobe, medtem
ko je drugi, ne glede na to, da je vedel, kaj je dobro, svojo besedo postavil na laž
s svojim dejanjem. Postal je neobčutljiv za glas Boga in vesti ter je tako brez težav
sprejel dvojno življenje. Jezus s to priliko pred nas postavlja dve poti. Kakor izkusimo
sami, nismo vedno pripravljeni reči 'da' z besedami in dejanji, ker smo grešniki.
Vendar pa lahko izberemo, če želimo biti grešniki na poti, ki ostajajo v
poslušanju Gospoda in se takrat, ko padejo, kesajo in ponovno vstanejo, kakor prvi
sin; ali pa sedeči grešniki, ki so pripravljeni sami sebe opravičevati vedno
in samo z besedami glede na to, kar jim koristi.«
Življenje po Bogu je na poti in zahteva ponižnost
»To priliko je Jezus namenil nekaterim verskim voditeljem tistega časa, ki so bili
podobni sinu, ki je živel dvojno življenje, medtem ko so običajni ljudje pogosto ravnali
kakor drugi sin. Ti voditelji so vedeli in razlagali vse, na formalno brezhiben način,
kakor pravi intelektualci vere. Vendar pa niso bili ponižni, da bi poslušali,
pogumni, da bi si postavljali vprašanja, niso imeli moči, da bi se kesali. In Jezus
je zelo strog: pravi, da bodo šli celo cestninarji pred njimi v Božje kraljestvo.
Gre za strogo grajo, ker so bili cestninarji pokvarjeni izdajalci domovine. Kakšna
je bila torej težava teh voditeljev? Niso delali napak v določeni stvari, ampak v
načinu življenja in razmišljanja pred Bogom: v besedah in z drugimi so bili nepopustljivi
varuhi človeških izročil, nezmožni razumeti, da je življenje po Bogu na poti
in zahteva ponižnost, da se odpremo, kesamo in začnemo znova.«
Kesanje nam omogoča, da ne postanemo togi
»Kaj to pomeni za nas? Da ne obstaja krščansko življenje, zamišljeno za mizo, znanstveno
zasnovano, kjer zadošča izpolniti nekaj načel, da bi si pomirili vest: krščansko življenje
je ponižna pot vesti, ki ni nikoli toga in je vedno v odnosu z Bogom; ki se zna kesati
in se Mu izročati v svojih slabostih, ne da bi si kadarkoli domišljala, da sama sebi
zadošča. Na ta način se premaguje tisto starodavno zlo, katerega je Jezus razkrival
v priliki: hinavščina, dvojno življenje, klerikalizem, ki je povezan z legalizmom,
z oddaljenostjo od ljudi.
Obstajata dve možnosti: biti skesani grešniki ali hinavski
grešniki
Ključna beseda je kesati se: kesanje je tisto, ki nam omogoča, da ne postanemo
togi; da spremenimo naše 'ne'-je Bogu v 'da' ter 'da' grehu v 'ne' zaradi Gospodove
ljubezni. Volja Očeta, ki vsak dan rahločutno govori naši vesti, se izpolnjuje le
v obliki kesanja in neprenehnega spreobrnjenja. Skratka, na poti vsakega posameznika
obstajata dve možnosti: biti skesani grešniki ali hinavski grešniki.
Vendar pa to, kar šteje, niso razmišljanja, ki opravičujejo in skušajo varovati zunanji
videz, ampak srce, ki napreduje z Gospodom, se vsak dan bori, se kesa ter se vrne
k Njemu. Kajti Gospod išče čiste v srcu, ne čistih "na zunaj".
Nikoli se ne odpovedati srečanju, dialogu, iskanju novih poti
»Vidimo torej, dragi bratje in sestre, da Božja beseda koplje v globine, "presoja
misli in namene srca." (Heb 4,12) Vendar pa je prav tako aktualna: prilika nas spominja
tudi na odnose med očeti in sinovi, ki niso vedno lahki. Danes, ob hitrih medgeneracijskih
spremembah, močneje zaznavamo potrebo po neodvisnosti od preteklosti, včasih celo
vse do upora. Vendar pa je po zaprtostih in dolgih tišinah na eni ali drugi strani
dobro ponovno priti do srečanja, tudi če so še prisotna nesoglasja, ki pa morejo postati
spodbuda za novo ravnovesje. Kakor v družini, tako tudi v Cerkvi in družbi: nikoli
se ne odpovedati srečanju, dialogu, iskanju novih poti, da bi hodili skupaj.«
Tri oporne točke: Beseda, Kruh, ubogi
»Na poti Cerkve pogosto pride do vprašanja: kam iti, kako iti naprej? Ob koncu tega
dneva vam želim zapustiti tri oporne točke. Prva je Beseda, ki je kompas
za to, da hodimo ponižni, da ne bi izgubili Božje poti in padli v posvetnost. Druga
je Kruh, evharistični kruh, saj se vse začne z evharistijo. V evharistiji
srečamo Cerkev: ne v govoricah in kronikah, ampak tukaj, v Kristusovem telesu, ki
ga prejemajo grešni ljudje, ki pa se čutijo ljubljeni ter zato želijo ljubiti. Tukaj
se začne in se vsakič ponovno znajde, to je neizogiben začetek tega, kako naj bomo
kot Cerkev. To glasno razglaša tudi Evharistični kongres: Cerkev se tako zbira, rojeva
in živi ob evharistiji, z Jezusom, prisotnim in živim, da bi ga častili, prejeli in
podarili vsak dan. Tretja oporna točka pa so ubogi. Žal tudi danes veliko
ljudi nima potrebnih stvari za življenje. Vendar pa obstaja tudi veliko tistih, ki
so ubogi v smislu, da ne prejemajo naklonjenosti, osamljeni, Božji ubožci. V vseh
njih najdemo Jezusa, saj je Jezus na svetu hodil po poti uboštva, izpraznjenja, kakor
pravi sveti Pavel v drugem berilu: "Sam sebe je izpraznil tako, da je prevzel podobo
služabnika." (Flp 2,7) Od evharistije k ubogim, pojdimo, da bomo srečali Jezusa. Na
oltarju je reprodukcija napisa, ki ga je kardinal Lercaro rad videl zapisanega na
oltarju: "Če delimo nebeški kruh, kako ne bi delili zemeljskega?" Dobro nam bo delo,
če se bomo tega vedno spominjali. Beseda, Kruh, ubogi: prosimo za milost, da ne bi
nikoli pozabili teh osnovnih živežev, ki nas podpirajo na poti.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |