BOLOGNA (nedelja, 1. oktober 2017, RV) – Na bolonjskem Glavnem trgu je potekalo srečanje s svetom dela. Papež Frančišek je nagovoril brezposelne, predstavnike združenj industrialcev in podjetnikov, sindikate, predstavnike konfederacije zadrug, narodne zveze zadrug in zavarovalnic. Med drugim je izpostavil problem brezposelnosti ter poudaril, da mora središčno mesto biti dodeljeno osebam in skupnemu dobremu. Povečati je treba priložnosti za dostojno delo, kar je naloga, ki pripada celotni družbi.
Pomen dialoga
Predstavniki sveta dela prihajajo iz različnih družbenih področij, med katerimi pogosto
poteka tudi ostra razprava. A naučili so se, da samo skupaj lahko pridejo iz krize
in gradijo prihodnost. Papež je poudaril, da »samo dialog, ki upošteva vzajemne
kompetence, lahko zagotovi, da se najdejo učinkoviti in inovativni odgovori za vse,
tudi o kvaliteti dela, še posebej v zvezi z nenadomestljivim welfare.« Gre
za t.i. »sistem Emilija«, ki ga naj na papeževo spodbudo še naprej izvajajo.
Potrebne so namreč stabilne rešitve, ki pomagajo gledati v prihodnost ter tako odgovoriti
na potrebe oseb in družin.
Iskati pravičnejšo družbo niso sanje preteklosti
Frančišek je spregovoril o zadrugah, ki so se na tem področju močno razvile ravno
zaradi solidarnosti. Zadruga lahko tudi danes veliko ponudi, pomaga mnogim, ki so
v težavah in potrebujejo 'socialno dvigalo', ki bi naj po mnenju nekaterih bilo popolnoma
neuporabno. »Solidarnosti nikoli ne podvrzimo logiki finančnega profita, tudi
zato ne, ker jo na ta način odrežemo, jo ukrademo najšibkejšim, ki jo zelo potrebujejo,«
je dejal papež. »Iskanje pravičnejše družbe niso sanje preteklosti, ampak
je zavzetost, delo, ki danes potrebuje vse.«
Zaposlitev in boj proti revščini
Izpostavil je problematiko brezposelnosti: »Situacija brezposelnosti mladih in
mnogih, ki so izgubili delo in se jim ne uspe ponovno vključiti, so realnosti, na
katere se ne smemo navaditi, jih obravnavati, kakor da so samo statistike.« Sprejemanje
in boj proti revščini sta v veliki meri povezana z delom. Revnim se ne nudi prave
pomoči, brez da bi lahko našli delo in dostojanstvo. Papež je spomnil na t.i. »dogovor
o delu«, ki so ga podpisale različne družbene strani, med njimi tudi Cerkev,
ter se tako obvezale, da si bodo pomagale pri skupnem iskanju stabilnih odgovorov.
Kot je pripomnil, gre za pomembno metodo, za katero upa, da bo obrodila želene sadove.
Središčno mesto pripada osebi in skupnemu dobremu
Papež je v nadaljevanju opozoril, da ima ekonomska kriza evropsko in svetovno razsežnost.
Kriza je prav tako etična, duhovna in človeška. Njen izvor je »izdajstvo skupnega
dobrega tako s strani posameznikov kot s strani skupin moči«. Po papeževih besedah
je treba zakonu profita odvzeti središčno mesto in ga dodeliti osebam in skupnemu
dobremu. A da bi ta središčnost bila realna, učinkovita in ne samo izrečena z besedami,
je treba povečati priložnosti za dostojno delo. »To je naloga, ki pripada celotni
družbi,« je poudaril. »V tej fazi je celotno družbeno telo z vsemi svojimi
različnimi komponentami poklicano, da se na vso moč potrudi, da bo delo, ki je primarni
dejavnik dostojanstva, postalo osrednja skrb.«
Cerkev, občina in univerza – skupaj graditi humanizem
Ob koncu nagovora je papež Frančišek izpostavil še tri vidike, ki sestavljajo mesto
Bologna: Cerkev, občina in univerza. Ko je med njimi sodelovanje, se okrepi dragoceni
humanizem, ki ga izražajo, in mesto zadiha, ima obzorje, ne boji se spoprijeti se
z izzivi, ki se pojavljajo. »Spodbujam vas,« je dejal zbranim, »da cenite
ta humanizem, katerega varuhi ste, da bi iskali modre in dolgotrajne rešitve za kompleksne
probleme našega časa, jih videli ne samo kot težave, ampak tudi kot priložnosti za
rast in izboljševanje. In to, kar pravim, velja za Italijo kot celoto in za vso Evropo.«
Angelus: Papež spomnil na bl. Titusa Zemana
Z zbranimi na osrednjem mestnem trgu v Bologni je papež Frančišek molil tudi Angelovo
češčenje. V nagovoru je spomnil na beatifikacijo
salezijanskega duhovnika Titusa Zemana, ki je včeraj potekala v Bratislavi na
Slovaškem. Kot je dejal, je Zeman tako postal del dolge vrte mučencev 20. stoletja.
Umrl je namreč leta 1969, potem ko je dolgo časa preživel v zaporu zaradi svoje vere
in svojega pastoralnega služenja. »Njegovo pričevanje naj nas podpira v najtežjih
trenutkih življenja in naj nam pomaga v preizkušnji prepoznati Gospodovo navzočnost,«
je dejal sveti oče.
All the contents on this site are copyrighted ©. |