Papež Frančišek v Bologni o škofijski duhovnosti in resničnem redovnem življenju

BOLOGNA (ponedeljek, 2. oktober 2017, RV) – »Dober večer, lepo popoldne! Zahvaljujem se vam za vašo navzočnost. V veliko tolažbo mi je biti z vami posvečenimi, z vami duhovniki, z diakoni, z vami, ki peljete naprej – nekaj tudi laikov, v večji meri – apostolat Cerkve ter z redovniki, ki nam skušajo dati pričevanje proti posvetnosti. Najlepša hvala. Zaradi večje spontanosti sem izbral način, da boste vi postavljali vprašanja in jaz bom odgovarjal. Prijel sem veliko osnutkov vprašanj, dve mi bosta zastavljeni.« Tako je papež Frančišek pozdravil navzoče v katedrali sv. Petra v Bologni ter jim predstavil način srečanja.

Eden od duhovnikov je svetega očeta vprašal: »Kako naj se izraža in raste evangeljska zahteva po bratstvu v našem duhovniškem (prezbiterskem) življenju?« »To bratstvo se izraža v prezbiteriju. V čem je bistvo, v čem je jedro duhovnosti življenja škofijskega duhovnika? Škofijskost. Ne moremo presojati življenja škofijskega duhovnika, če se ne vprašamo, kako živi škofijskost. In škofijskost je izkušnja pripadnosti. Ti pripadaš telesu, ki je škofija… Zato je pomembno gojiti in dajati rast čutu za škofijskost, ki ima tudi eno od dimenzij, to je sinodalnost s škofom. To telo ima torej posebno moč in to telo gre vedno naprej le, če je transparentnost. Prizadevanje za transparentnost je tudi krepost transparentnosti. Krščanska transparentnost, kot jo je živel sv. Pavel je v tem, da imamo pogum spregovoriti in sicer o vsem. Pavel glede tega uporablja besedo 'parresia'. Torej gre za pogum spregovoriti in pogum potrpežljivosti, prenašati, torej nositi na ramenih, kar je 'hypomenein'. To sta dve kreposti, s katerima je Pavel opisal moža Cerkve.«

Neki redovnik je zatem svetemu očetu postavil vprašanje glede posvečenega življenja. »Vi nas učite, da se moramo, če hočemo posvečene osebe biti priče veselja in upanja, izogibati psihologiji preživetja ter se z Jezusom postaviti sredi njegovega ljudstva tako, da se dotaknemo Jezusovih ran v svetu. V teh letih ste nas glede tega večkrat spodbudili.«
Sveti oče je dejal: »Pasti v psihologijo preživetja je, kot čakati na pogrebni avto. Tako čakamo na ta avto in ta bo odpeljal stran ustanovo. V tem gre za pesimizem brez upanja, ki se ne pristaja možem in ženam vere… Pri tem ni toliko problem v čistosti in pokorščini temveč v uboštvu, saj te psihologija preživetja vodi v posvetno življenje. Sv. Ignacij je uboštvo imenoval 'mati in zid' posvečenega življenja… Prosim vas, večkrat opravljajte spraševanje vesti glede uboštva.