Papež med jutranjo sveto mašo: Prosimo za milost, da bi imeli pogum slediti Jezusu od blizu

VATIKAN (torek, 3. oktober 2017) – Jezus je z učenci na poti v Jeruzalem, ker »so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa«. Približuje se čas trpljenja in križa, pred tem  pa Jezus stori dve stvari: trdno se odloči iti v Jeruzalem, torej sprejme Očetovo voljo, in gre naprej, ter nato to naznani tudi učencem. S temi besedami je papež Frančišek začel današnjo homilijo med jutranjo mašo, ki jo je daroval v Domu svete Marte.

Spomnil je, da si je Jezus samo enkrat dovolil prositi Očeta, naj malo oddalji ta križ – ko je v vrtu na Oljski gori rekel: »Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene. Vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« Pokoren; to, kar želi Oče. Odločen in pokoren in nič več. In tako vse do konca. Gospod vstopa v potrpežljivosti... Vstopa v potrpežljivosti. To je primer poti, ne samo umreti zaradi trpljenja na križu, ampak hoditi v potrpežljivosti.

Vendar pa ob tej odločitvi, ob poti proti Jeruzalemu in križu, učenci ne sledijo svojemu Učitelju, kakor beremo v različnih evangeljskih odlomkih. Včasih niso razumeli ali niso želeli razumeti, ker so se bali; drugič so prikrivali resnico ali so se na različne načine raztresali; ali pa so, kakor beremo v današnjem evangeliju, iskali izgovor za to, da ne bi mislili na to, kar je čakalo Gospoda.

In Jezus je bil sam. Nihče ga ni spremljal pri tej odločitvi, ker nihče ni razumel Jezusove skrivnosti. Jezusova samota na poti v Jeruzalem: sam. In to vse do konca. Potem pomislimo, da so ga učenci zapustili, da ga je Peter zatajil ... Sam. Evangelij nam pravi, da se mu je prikazal le angel iz nebes, da bi ga krepčal v vrtu na Oljski gori. Samo ta družba. Sam.

Dobro je, da si vzamemo nekaj časa za to, da bi mislili na Jezusa, ki nas je zelo ljubil, ki je hodil sam križu naproti, sredi nerazumevanja učencev. Misliti nanj, videti, se zahvaliti Jezusu, pokornemu in pogumnemu ter se pogovarjati z njim: Kolikokrat želim delati toliko stvari in ne gledam Tebe, ki si to storil zame? Tebe, ki si vstopil v potrpežljivosti – potrpežljiv človek, potrpežljiv Bog; ki s tolikšno potrpežljivostjo prenašaš moje grehe, moje polomije. Tako se pogovarjajmo z Jezusom. On se je vedno odločil iti naprej, se je zavzel, zato se mu zahvalimo. Danes si vzemimo nekaj časa – pet, deset, petnajst minut – morda pred Križanim ali pa si predstavljajmo, kako je Jezus odločno hodil proti Jeruzalemu ter prosimo za milost, da bi imeli pogum, da bi mu sledili od blizu.