S papežem Frančiškom skozi minuli teden – pastoralni obisk v Ceseni in Bologni

Zahtevni do samih sebe in do drugih
Papež Frančišek se je v nedeljo mudil na pastoralnem obisku v italijanski deželi Emilija-Romanja, kjer je obiskal mesti Ceseno in Bologno. Dan je bil napolnjen z različnimi srečanji in dogodki. Papež ga je začel v Ceseni, rojstnem kraju kar dveh papežev, Pija VI. in Pija VII. Prebivalce mesta, ki jih je srečal na Ljudskem trgu, je povabil, naj upoštevajo plemenitost političnega delovanja v imenu ljudstva in v korist ljudstva, ki se prepoznava v zgodovini in skupnih vrednotah ter zahteva mirno življenje in urejen razvoj. »Vabim vas,« je nadaljeval, »da od protagonistov javnega življenja zahtevate dosledno delo, pripravo, moralno poštenost, iniciativnost, velikodušnost, potrpežljivost in moč duha pri soočanju z današnjimi izzivi, brez zahtev po nemogoči popolnosti.« Prebivalci Cesene je spodbudil, naj se zavedajo, da je treba vsako idejo preveriti in preoblikovati v odnosu do realnosti; da je temeljnega pomena sprožiti iniciative, pri tem pa prej spodbuditi širše sodelovanje kot pa se osredotočiti na zasedanje mest. »Bodite zahtevni do samih sebe in do drugih, vedoč, da bo vestno delo, ki sledi primerni pripravi, obrodilo svoj sad in dalo rast dobremu ter tudi srečo osebam,« je opogumil papež.

Stopiti na bivanjska obrobja
V Ceseni se je papež srečal tudi s škofijsko skupnostjo in povabil k revoluciji nežnosti: »Stalno srečanje z Gospodom v molitvi postane nepogrešljivo tako za duhovnike in posvečene osebe, kot za pastoralne delavce, poklicane, da zapustijo svoj 'vrtiček' in gredo na bivanjske obrobja. Medtem ko nas apostolski zagon spodbuja, da gremo ven, a vedno z Jezusom, čutimo globoko potrebo, da ostanemo trdno povezani s središčem vere in poslanstva, s Kristusovim srcem, polnim usmiljenja in ljubezni. V srečanju z Njim se namreč okužimo z njegovim pogledom, s tistim pogledom, ki se je ustavil na osebah, ki jih je srečeval na poteh Galileje. Potrebno si je torej ponovno pridobiti sposobnost 'gledanja'. Danes lahko preko sredstev obveščanja vidimo toliko obrazov, vendar pa je nevarnost, da vedno manj pogledamo v oči drugega. Če bomo s spoštovanjem in ljubeznijo gledali osebe, bomo lahko tudi mi povzročili 'revolucijo nežnosti'. Vabim vas, da vi naredite to revolucijo nežnosti.«

Migranti – bojevniki upanja
Po dvournem postanku v Ceseni se je papež odpravil v Bologno. Prvo srečanje je namenil migrantom. Imenoval jih je »bojevniki upanja« ter jih pozval, naj so odprti za kulturo tega mesta in pripravljeni hoditi po poti, ki jim jo kažejo zakoni te države. Pojav migracije zahteva vizijo, veliko odločenosti v upravljanju, inteligentnost, jasne mehanizme in strukture, ki ne bodo dovolili izkrivljanja ali izkoriščanja. »Integracija se začne s poznavanjem. Stik z drugim vodi v odkritje 'skrivnosti', ki jo vsak nosi s sabo, in tudi daru, ki ga predstavlja; vodi v odprtost do drugega, da bi sprejeli veljavne vidike ter se tako učili imeti ga radi, da bi premagali strah in mu pomagali vključiti se v novo skupnost, ki ga sprejema.«

Z begunci, revnimi osebami in zaporniki je papež preživel čas kosila v baziliki sv. Petronija. »Cerkev pripada vsem, posebej ubogim. Mi vsi smo povabljeni, in sicer zgolj zaradi milosti. Gre za skrivnost zastonjske ljubezni Boga, ki želi, da smo njegovi – ne zaradi lastnih zaslug, ampak zaradi njegove ljubezni,« jim je dejal in vsakemu poklonil še evangelij.

Zagotoviti dostojno delo – naloga celotne družbe
Papež Frančišek je v Bologni nagovoril tudi brezposelne, predstavnike združenj industrialcev in podjetnikov, sindikate, predstavnike konfederacije zadrug, narodne zveze zadrug in zavarovalnic. Med drugim je izpostavil problem brezposelnosti ter poudaril, da mora središčno mesto biti dodeljeno osebam in skupnemu dobremu. Povečati je treba priložnosti za dostojno delo, kar je naloga, ki pripada celotni družbi. Papež je opozoril, da ima ekonomska kriza evropsko in svetovno razsežnost. Kriza je prav tako etična, duhovna in človeška. Njen izvor je »izdajstvo skupnega dobrega tako s strani posameznikov kot s strani skupin moči«. Po papeževih besedah je treba zakonu profita odvzeti središčno mesto in ga dodeliti osebam in skupnemu dobremu. A da bi ta središčnost bila realna, učinkovita in ne samo izrečena z besedami, je treba povečati priložnosti za dostojno delo. »To je naloga, ki pripada celotni družbi,« je poudaril. »V tej fazi je celotno družbeno telo z vsemi svojimi različnimi komponentami poklicano, da se na vso moč potrudi, da bo delo, ki je primarni dejavnik dostojanstva, postalo osrednja skrb.«

Akademski svet in pravica do upanja
»Mnogi danes doživljajo osamljenost in nemir ter živijo v težkem ozračju zapuščenosti. Zaradi tega je potrebno odpreti prostor tej pravici do upanja. To je pravica do tega, da nas vsak dan ne napadata retorika strahu in sovraštva. To je pravica, da se nam ni treba utapljati v frazah populistov ali v razširjenem nemiru in v dobičkonosnih lažnih novicah.« Te papeževe besede so bile namenjene študentom, profesorjem in ostalemu osebju Univerze v Bologni. »Kako lepo bi bilo, če bi univerzitetne avle postale gradbišča upanja, delavnice, kjer se dela za boljši svet, kjer se uči biti odgovorni tako zase kot za svet. Čutiti odgovornost za prihodnost naše hiše, ki je hiša vseh. Večkrat pa žal prevlada strah. Danes doživljamo krizo, ki je hkrati tudi velika priložnost: izziv za razumnost in svobodo vsakega; izziv sprejemanja, da postanemo mojstri upanja. Vsakdo od vas lahko to postane za druge.«

Krščanskega življenja ne moremo narediti za mizo
Papežev pastoralni obisk se je sklenil s sveto mašo, ki jo je daroval na bolonjskem stadionu Dall'Ara. Med homilijo je dejal, da »ne obstaja krščansko življenje, narejeno za mizo, znanstveno zasnovano, kjer zadošča izpolniti nekaj načel, da bi si pomirili vest: krščansko življenje je ponižna pot vesti, ki ni nikoli toga in je vedno v odnosu z Bogom; ki se zna kesati in se Mu izročati v svojih slabostih, ne da bi si kadarkoli domišljala, da sama sebi zadošča. Na ta način se premaguje tisto starodavno zlo, katerega je Jezus razkrival v priliki: hinavščina, dvojno življenje, klerikalizem, ki je povezan z legalizmom, z oddaljenostjo od ljudi. Ključna beseda je kesati se: kesanje je tisto, ki nam omogoča, da ne postanemo togi; da spremenimo naše 'ne'-je Bogu v 'da' ter 'da' grehu v 'ne' zaradi Gospodove ljubezni. Volja Očeta, ki vsak dan rahločutno govori naši vesti, se izpolnjuje le v obliki kesanja in neprenehnega spreobrnjenja. Skratka, na poti vsakega posameznika obstajata dve možnosti: biti skesani grešniki  ali  hinavski grešniki. Vendar pa to, kar šteje, niso razmišljanja, ki opravičujejo in skušajo varovati zunanji videz, ampak srce, ki napreduje z Gospodom, se vsak dan bori, se kesa ter se vrne k Njemu. Kajti Gospod išče čiste v srcu, ne čistih "na zunaj".«