Papež Frančišek: Zaveza moškega in ženske odgovorna za svet

VATIKAN (četrtek, 5. oktober 2017, RV) – Papež Frančišek je danes v vatikanski sinodalni dvorani nagovoril člane Papeške akademije za življenje, ki so od 5. do 7. oktobra zbrani na generalnem zasedanju na temo Spremljati življenje. Nove odgovornosti v tehnološki dobi. Sveti oče je v govoru izpostavil pomembno vlogo zaveze moškega in ženske, ki sta skupaj odgovorna za družbo in svet, kjer se nevarno širi kultura egolatrije. Jasno je poudaril, da nevtraliziranje spolne razlike ni pravilno, ter posvaril pred nevarnostjo biološkega in psihološkega manipuliranja s spolno razliko.

Nevarno širjenje egolatrije
Po papeževih besedah se človek danes nahaja na posebnem prehodu v zgodovini, ki se v še neznanem kontekstu srečuje s starodavnimi in vedno novimi vprašanji o smislu življenja, njegovem izvoru in njegovi usodi. Posebnost tega prehoda lahko vidimo v »naglem širjenju kulture, ki je obsedeno osredotočena na oblast človeka – tako vrste in kot posameznika – nad realnostjo«. Nekateri govorijo celo o egolatriji, dejanskem »kultu jaza, na katerem oltarju se žrtvuje vsaka stvar«. Ta vidik ni nenevaren, je posvaril papež: »oblikuje subjekt, ki se neprestano gleda v ogledalu, vse dokler ne postane nesposoben obrniti svojih oči k drugemu in v svet. Širjenje te drže ima zelo težke posledice za vse življenjske navezanosti in vezi.«

Seveda ne gre zanikati ali zmanjšati legitimnega individualnega hrepenenja po kvalitetnem življenju ter pomembnosti ekonomskih virov in tehničnih sredstev. A vseeno ne moremo zamolčati brezobzirnega materializma, ki zaznamuje povezanost med ekonomijo in tehniko in ki življenje obravnava kot vir za izkoriščanje ali odmetavanje, odvisno od moči in profita. Papež je opozoril na iluzorne obljube tehnokratskega materializma, ki povečuje območja revščine in konflikta, zavrženosti in zapuščenosti, vdaje in obupa. »Pravi znanstveni in tehnološki napredek bi moral spodbujati bolj človeške politike.«

Krščanska vera nas spodbuja, da prevzamemo pobudo. »Svet potrebuje vernike, ki so z resnostjo in veseljem ustvarjalni in namenski, ponižni in pogumni, trdno odločni, da na novo uredijo prelom med generacijami,« je poudaril papež Frančišek. Ta prelom namreč prekinja posredovanje življenja.

Zaveza moškega in ženske – odgovornost za svet
Vir za prevzem omenjene pobude je po papeževih besedah »Božja beseda, ki osvetli izvor življenja in njegovo usodo«. Teologija stvarjenja in odrešenja, ki se zna spremeniti v besede in dejanja ljubezni za vsako življenje in za vse življenje, je danes bolj kot kdaj koli prej potrebna za spremljanje poti Cerkve v svetu, je izpostavil Frančišek, sklicujoč se na okrožnico Laudato si' in na Prvo Mojzesovo knjigo. Vsak med nami je stvaritev, hotena in ljubljena od Boga, takšna kot je; ni samo neka kombinacija celic, dobro organiziranih in selekcioniranih skozi življenjsko evolucijo. »Izvorni Božji blagoslov in obljuba večne usode sta temelj dostojanstva vsakega življenja, sta od vseh in za vse,« je bil jasen papež. Moški, ženske, otroci, ki sestavljajo narode, so življenje sveta, ki ga Bog ljubi in hoče pripeljati na varno, brez da bi kogarkoli izključil.

Svetopisemsko pripoved o stvarjenju je po papeževem prepričanju treba vedno znova brati, da bi cenili vso prostranost in globino dejanja ljubezni Boga, ki zavezi med moškim in žensko izroča stvarstvo in zgodovino. »Ta zaveza je seveda zapečatena z zavezo ljubezni, osebno in rodovitno, ki zaznamuje pot posredovanja življenja preko zakona in družine.« A gre precej onkraj tega pečata. Papež je poudaril: »Zaveza moškega in ženske je poklicana, da vzame v svoje roke režiranje celotne družbe. To je povabilo k odgovornosti za svet, v kulturi in v politiki, pri delu in v ekonomiji ter tudi v Cerkvi.« Pojasnil je, da ne gre zgolj za enake priložnosti in medsebojno priznavanje, ampak predvsem za »dogovor moških in žensk o smislu življenja in hoji narodov«: »Moški in ženska nista poklicana, da si samo govorita o ljubezni, ampak da si govorita z ljubeznijo o tistem, kar morata narediti, da bi se človeško sobivanje realiziralo v luči Božje ljubezni do vsake stvaritve. Govoriti si in vezati se, kajti nobeden, ne moški sam in ne ženska sama, ni zmožen prevzeti te odgovornosti. Skupaj sta bila ustvarjena v svoji blagoslovljeni različnosti; skupaj sta grešila zaradi svoje domneve, da lahko nadomestita Boga; s Kristusovo milostjo se skupaj vrneta v Božjo navzočnost, da bi počastila skrb za svet in zgodovino, ki jima ju je On zaupal.«

Radikalno nevtraliziranje spolne razliko ni pravilno
Kar se kaže na obzorju današnje zgodovine je prava in dejanska »kulturna revolucija«, je nadaljeval sveti oče in pripomnil, da mora v njej Cerkev prva odigrati svojo vlogo. Predvsem je treba priznati »zamude in pomanjkljivosti«. Oblike podrejenosti, ki so žalostno zaznamovale zgodovino žensk, je treba dokončno zavreči. V ethos narodov je treba vpisati nov začetek, to pa lahko naredi prenovljena kultura identitete in razlike. Papež Frančišek je poudaril, da hipoteza, ki hoče odpreti pot za dostojanstvo osebe, s tem ko radikalno nevtralizira spolno razliko in torej dogovor moškega in ženske, ni pravilna. »Namesto da bi nasprotovala negativnim interpretacijam spolne razlike, ki mrtvičijo njeno nenadomestljivo veljavnost za človekovo dostojanstvo, hoče dejansko odstraniti to razliko, ko ponuja tehnike in prakse, ki jo naredijo nepomembno za razvoj osebe in za človeške odnose. Utopija 'nevtralnega' istočasno odstrani tako človeško dostojanstvo spolno različnega ustroja kot osebno kakovost generativnega posredovanja življenja. Biološka in psihološka manipulacija s spolno razliko, ki jo biološka tehnologija pušča videti kot v celoti odvisno od svobodne odločitve – medtem kot to ni!, tvega, da bo tako porušila vir energije, ki hrani zavezo moškega in ženske in jo dela kreativno in rodovitno.«

Papež je dejal, da je treba sprejeti izziv, ki je postavljen pred nas z ustrahovanjem v zvezi s porajanjem človeškega življenja, kakor da bi to bilo mrtvičenje ženske in grožnja kolektivnemu blagostanju. Generativna zaveza moškega in ženske je zaščita za humanizem moških in žensk in ne handikap, pri čemer je papež poudaril, da naša zgodovina ne bo obnovljena, če bomo zavrnili to resnico.

Obnoviti občutljivost do različnih življenjskih obdobij
Ob koncu govora je papež Frančišek izpostavil pomen ponovne obuditve ethosa sočutja in nežnosti do porajanja in obnavljanja človeškega v njegovi različnosti«. Predvsem gre za obnovitev občutljivosti do različnih življenjskih obdobij, še posebej otroškega in starostnega obdobja. »Vse, kar vsebujeta, je krhko in občutljivo, ranljivo in zlomljivo; ni zadeva, ki bi se morala nanašati izključno na medicino in blagostanje.« V igri so deli duše in človeške občutljivosti, ki jih je treba poslušati in priznati, varovati in spoštovati, tako s strani posameznikov kot s strani družbe. Družba, v kateri se vse to lahko zgolj kupi in proda, ki je birokratsko urejena in tehnično opremljena, je »družba, ki je že izgubila čut za življenje«. Ne bo ga posredovala malim otrokom in ne bo ga priznala ostarelim staršem. Kot je pojasnil papež, ravno zato že skoraj »gradimo mesta, ki so vedno bolj sovražna do otrok, in skupnosti, ki so vedno manj gostoljubne do ostarelih, z zidovi brez vrat in brez oken: morala bi varovati, v resnici pa dušijo«.

Pričevanje vere v Božje usmiljenje  je po Frančiškovih besedah temeljni pogoj za kroženje resničnega sočutja med različnimi generacijami. Brez sočutja namreč »kultura sekularnega mesta nima nobene možnosti, da bi se zoperstavila anesteziji in ponižanju humanizma«. In ravno v tem novem obzorju vidi sveti oče poslanstvo prenovljene Papeške akademije za življenje. »Prepričan sem,« je dejal, »da ne manjkajo moški in ženske dobre volje, kakor tudi ne strokovnjaki in strokovnjakinje, različnih verskih usmeritev in z različnimi antropološkimi in etičnimi pogledi, ki bi videli potrebo, da pozornost narodov usmerijo k pristnejši učenosti o življenju, z ozirom na skupno dobro. Odprt in rodoviten dialog lahko in mora biti ponovno vzpostavljen z mnogimi, ki jim je mar za iskanje veljavnih razlogov za človeško življenje … Odgovorno spremljanje človeškega življenja, od spočetja in ves čas njegovega trajanja vse do naravnega konca, je delo razločevanja in inteligentne ljubezni za svobodne in strastne moške in ženske ter za nepodkupljive pastirje.«