Papež Frančišek: Ljudstvo joče od veselja, ker je našlo lastne korenine, lastno pripadnost

VATIKAN (četrtek, 5. oktober 2017, RV) – Kdor ponovno najde lastne korenine, je zares vesel človek, medtem ko 'samoizgnanstvo' naredi veliko slabega. V tem je bistvo poglobljenega premišljevanja papeža Frančiška med homilijo, ki jo je imel med mašo v domu sv. Marte. Sveti oče je, izhajajoč iz današnjega prvega berila iz Nehemijeve knjige, spodbudil, da je potrebno ponovno najti svojo pripadnost. V tem odlomku je opisan velik bogoslužni shod ljudstva zbranega pred Vodnimi vrati v Jeruzalemu. To je bil hkrati konec zgodovine, ki je trajala 70 let, torej zgodovine izgnanstva v Babilon in torej zgodovina, ki jo je Božje ljudstvo objokovalo. Po padcu babilonskega imperija po zaslugi Perzijcev, je perzijski kralj Artakserks, potem ko je videl Nehemija, svojega točaja žalostnega, medtem ko mu je nalival vino, začel pogovor z njim. Nehemija je jokaje izrazil željo, da bi se vrnil domov, saj je imel nostalgijo po svojem mestu.

To izraža tudi psalm, ki pravi: Ob rekah Babilona, tam smo sedeli in jokali, ko smo se spominjali Siona« (Ps 137,1). Niso namreč mogli peti. Svoje citre so obesili vrbe, toda niso hoteli pozabiti Siona. To je 'nostalgija' migrantov, tistih, ki so daleč od svoje domovine in se hočejo vrniti. Naj spomnim na gesto pevskega zbora ob zaključku svete maše v Genovi, ko so zapeli Ma se ghe penso (Če pomislim, tipična pesem genoveških migrantov) in se spomnili vseh migrantov, ki bi hoteli biti pri maši, a so bili daleč stran.

Nehemija se je torej pripravljal vrniti in popeljati ljudstvo v Jeruzalem. Šlo je za 'težko potovanje', saj je moral veliko ljudi prepričati, da so ponesli s sabo stvari za obnovo mesta, obzidja, templja. Predvsem pa je bilo potovanje za ponovno iskanje korenin ljudstva. Po tolikih letih so korenine oslabele, niso se pa izgubile. Ponovno najti korenine, pomeni ponovno najti  pripadnost ljudstvu. Brez korenin ni mogoče živeti, kajti ljudstvo brez korenin ali, ki se zanje ne zmeni, je bolno ljudstvo.

Oseba brez korenin, ki je pozabila na svoje lastne korenine, je bolna. Če ponovno najdemo, ponovno odkrijemo lastne korenine, dobimo moč za iti naprej, moč, da lahko obrodimo sad, moč, da zacvetimo, saj drevo zacveti zaradi tega, kar je pod zemljo. Vzpostaviti namreč moramo ravno ta odnos med korenino in dobrim, ki ga lahko storimo.

Bil pa je tudi odpor do te poti. Ni mogoče, težave so. Upirali so se tisti, ki so raje imeli izgnanstvo, kajti če ni več fizičnega izgnanstva, je pa psihološko, torej 'samoizgnanstvo' skupnosti, družbe, tistih, ki jo rajši izkoreninjeno ljudstvo, torej brez korenin. Premisliti moramo to bolezen psihološkega 'samoizgnanstva'. Toliko zla nam povzroči. Odvzame nam korenine, odvzame nam pripadnost.

Ljudstvo pa je šlo naprej in prišel je dan, ko je bila obnova končana. Ljudstvo se je torej zbralo, da bi ponovno 'vzpostavilo korenine', torej, da bi poslušalo Božjo Besedo, ki jo je prerok Ezdra bral. Ljudstvo je ob tem jokalo, vendar tokrat ni bil babilonski jok, temveč jok veselja ob srečanju s svojimi koreninami, s svojo pripadnostjo. Ko so končali z branjem, jih je Nehemija povabil k praznovanju. Gre torej za veselje tistega, ki je našel lastne korenine. Moški in ženska, ki sta našla svoje lastne korenine, sta moški in ženska veselja in to veselje jima daje moč. Od joka žalovanja do joka veselja, od joka slabosti, zaradi oddaljenosti od korenin, oddaljenosti od ljudstva, do joka pripadnosti. 'Doma so, doma so.'

Preberite si torej osmo poglavje Nehemijeve knjige, iz katerega je današnje prvo berilo in se vprašajte ali ne želite opustiti spomin na Gospoda, saj začenjate pot za ponovno odkritje lastnih korenin ali pa imate raje psihološko 'samoizgnanstvo', zaprti sami vase. In končno, če se bojimo jokati, se bomo bali tudi smejati, kajti za tem, ko smo od žalosti jokali, bomo jokali od veselja. Potrebno je torej prositi za milost za joka kesanja, obžalovanja naših grehov, pa tudi za jok veselja, ker nam je Gospod odpustil, saj je storil z našim življenjem to, kar je storil s svojim ljudstvom. Torej za milost, da se podamo na pot in se srečamo z lastnimi koreninami.