Duhovne misli Benedikta XVI. za god Rožnovenske Matere Božje

Iz meditacije po molitvi rožnega venca v Pompejih, 19. oktobra 2008
Rožni venec je kontemplacija Kristusovih skrivnosti v duhovni povezanosti z Marijo... Toda da bi postali apostoli rožnega venca, je nujno osebno doživetje lepote in globine te molitve. Je preprosta in dostopna vsem. Potrebno se je le prepustiti voditi za roko Mariji in zreti v Kristusov obraz. Le-ta je vesel, svetel, žalosten in častitljiv. Kdor tako kot Marija hrani in vztrajno premišljuje o Jezusovih skrivnostih, se Mu vse bolj približuje in se oblikuje po Njem. Blaženi Bartol Longo je takole razmišljal:  Kot pri dveh prijateljih, ki se pogosto družita in tako pridobivata iste navade, tako tudi mi, ko se z domačo bližino pogovarjamo z Jezusom in Devico med premišljevanjem skrivnosti rožnega venca, lahko tako postajamo podobni Jezusu in Mariji. Kolikor je le mogoče zaradi naše majhnosti se iz njunega zgleda lahko naučimo »življenja v ponižnosti, uboštvu, skritosti, potrpežljivosti in popolnosti«.

Rožni venec je šola kontemplacije in tišine. Na prvi pogled se sicer lahko zdi, da gre za kopičenje besed, ki ni ravno združljivo s tišino, potrebno za meditacijo in kontemplacijo. V resnici to enakomerno ponavljanje molitve Zdrava Marija ne kali notranje tišine, ampak jo nasprotno zahteva in tudi ohranja. Podobno se zgodi pri molitvi ob psalmih, ko molimo brevir, ko pride tišina na površje preko besed in stavkov, vendar ne kot praznina, temveč kot nekakšna prisotnost poslednjega smisla, ki presega same besede in skupaj z njimi spregovori srcu. Ko molimo Zdrava Marija moramo biti torej pozorni, da naši glasovi ne preglasijo Božjih. Bog namreč vedno govori preko tišine, kot »glas rahlega šepeta« (1 Kr 19,12). Zato je izredno pomembno negovati to tišino, ki je polna Boga. In sicer tako, kadar molimo sami, kot tudi kadar molimo v skupnosti. Rožni venec je potrebno razumeti kot kontemplativno molitev. To pa pomeni, da ni mogoča brez vzdušja notranje tišine.