Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 27. nedeljo med letom

Iz 5,1-7
Naj zapojem pesem svojemu ljubemu,
pesem mojega ljubega o njegovem vinogradu.
Moj ljubi je imel vinograd
na rodovitnem griču.
Prekopal ga je, ga otrebil
in zasadil z žlahtno trto.
Sredi njega je sezidal stolp
in v njem izdolbel tudi stiskalnico.
Upal je, da bo dajal grozdje,
pa je dal viníko.
Zdaj pa, jeruzalemski prebivalci
in Judovi možje,
razsodíte med menoj
in mojim vinogradom.
Kaj sem mogel še storiti svojemu vinogradu,
pa mu nisem storil?
Zakaj sem upal, da bo dajal grozdje,
pa je dal viníko?
Zdaj vam bom povedal,
kaj bom storil svojemu vinogradu:
odstranil mu bom ograjo,
da bo izropan,
podrl mu bom obzidje,
da bo poteptan.
Spremenil ga bom v pustinjo,
ne bo obrezovan ne okopavan,
poganjala bosta trnje in osat
in prepovedal bom oblakom,
da bi dež rosili nanj.
Kajti hiša Izraelova
je vinograd Gospoda nad vojskami
in Judovi možje
so nasad njegovega veselja.
Upal je, da bo pravica,
pa glej, krivica,
da bo pravičnost,
pa glej, vpitje!

Flp 4,6-9
Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki vsak um presega, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih. Kar ste se od mene naučili, prejeli, slišali in videli, to delajte. In Bog miru bo z vami.

Mt 21,33-43
»Poslušajte drugo priliko! Bil je neki hišni gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval. Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi dobili njegov pridelek. Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnali. Spet je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko pa so viničarji zagledali sina, so med seboj rekli: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‹ Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo storil s temi viničarji?« Rekli so mu: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« Jezus jim je rekel: »Ali niste nikoli brali v Pismih:
Kamen, ki so ga zidarji zavrgli,
je postal vogelni kamen.
To je Gospodovo delo,
ki je v naših očeh čudovito.
Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Janez Krizostom vidi v tej priliki številne teme, kot so Božja previdnost, nehvaležnost ljudstva zaveze, velika gospodarjeva skrb za svojo lastnino ter nenavadna sovražnost in nasilje njegovega starodavnega ljudstva. Neznani pisec pa pravi: »Kristus je imenovan kamen, saj so njegovi temelji trdni in zlobni ga ne morejo preseči. Vsako storjeno zlo. je storjeno proti Bogu. Kazen za storjeno zlo je sorazmerno z njegovo težo, kakor je slava za storjeno dobro. Bog je neomejen pri kaznovanju zla in nagrajevanju dobrega.«

Misli Benedikta XVI.
Evangelij današnje nedelje se zaključi s še posebej strogim Jezusovim opozorilom namenjenim duhovnikom in starešinam ljudstva: 'Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove' (Mt 21,43). To so besede, ki dajo misliti, kako veliko odgovornost ima tisti, ki je bil poklican delat v Gospodov vinograd, še posebej tisti, ki je prijel oblast, ter spodbujajo k obnovi popolne zvestobe Kristusu. Trdno zasidrani v veri na 'vogelnem kamnu', ki je Kristus, ostajamo na Njem kot mladika, ki sama ne more obroditi sadu, če ne ostane na trti. Samo v Njem, po Njem in z Njim se gradi Cerkev, ljudstvo nove zaveze. O tem je zapisal Božji služabnik, Pavel VI.: 'Prvi sad poglobljenega samorazumevanja Cerkve je ravno odkritje življenjske povezanosti s Kristusom. Tako očitno, temeljno, nujno a nikoli dovolj poznano, premišljeno ter obhajano' (Enc. Ecclesiam suam, 6. avgust, 1964: AAS 56 [1964], 622).