Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Srečanja in dogodki

Papež o duhovniški formaciji: Pustiti se oblikovati Lončarju

»Cerkev potrebuje duhovnike, ki znajo oznanjati evangelij z navdušenjem in modrostjo, prižgati upanje tam, kjer je pepel prekril žerjavico življenja, prebuditi vero v puščavah zgodovine.«

07/10/2017 14:33

VATIKAN (sobota, 7. oktober 2017, RV) – Sveti oče se je srečal z udeleženci mednarodnega simpozija o dokumentu Dar duhovniške poklicanosti (Ratio Fundamentalis Institutionis Sacerdotalis). Lani ga je izdala Kongregacija za kler, ki tudi organizira tokratni simpozij. V središču papeževega govora je bila formacija duhovnikov, v kateri so pomembni trije protagonisti: sam duhovnik, formatorji in škofje ter Božje ljudstvo. Kot je zatrdil papež Frančišek, duhovnik se oblikuje tako, da beži pred »duhovnostjo brez mesa« in pred »posvetnim delom brez Boga«. V njem morajo odmevati vprašanja: »Kakšen duhovnik želim biti? 'Salonski duhovnik', miren in preskrbljen, ali pa učenec misijonar, v katerem srce gori za Učitelja in Božje ljudstvo? Nekdo, ki je udobno zleknjen v svojem udobju, ali pa učenec na poti? Mlačnež, ki ima raje brezskrbno življenje, ali pa prerok, ki v človekovem srcu prebuja željo po Bogu?«

Gospodu pustiti, da nas oblikuje
Duhovniška formacija je po papeževih besedah odločilna za poslanstvo Cerkve. Obnova vere in prihodnost poklicev sta možni samo, če imamo dobro formirane duhovnike. »Duhovniška formacija je na prvem mestu odvisna od Božjega delovanja v našem življenju in ne od naših dejavnosti,« je poudaril. »Je delo, ki zahteva pogum, da se pustimo oblikovati Gospodu, da bi spremenil naše srce in naše življenje.« Spomnil je na svetopisemski odlomek iz knjige preroka Jeremije (glej Jer 18,1-10), v katerem se Boga primerja s potrpežljivim lončarjem, ki skrbi za svojo stvaritev in jo oblikuje kakor glineno posodo. Ta predstava pomaga razumeti formacijo, ki se ne reši z nekim kulturnim izpopolnjevanjem ali lokalno iniciativo. »Bog je potrpežljiv in usmiljen obrtnik naše duhovniške formacije,« je dejal papež in dodal, da to delo traja vse življenje.

Odločno je treba reči: »Če se duhovnik ne pusti vsak dan oblikovati Gospodu, bo postal ugasli duhovnik, ki se zaradi lenobe s težavo vleče skozi službo, ki je brez navdušenosti za evangelij in brez gorečnosti za Božje ljudstvo. Nasprotno pa duhovnik, ki se dan za dnem zanaša na modre roke Lončarja z velikim 'L', skozi čas ohrani navdušenje srca, z veseljem sprejema svežino evangelija, govori z besedami, ki se dotaknejo življenja ljudi. In njegove roke, ki jih je škof mazilil na dal posvečenja, so zmožne maziliti rane, pričakovanja in upanje Božjega ljudstva.«

Smo Lončarjevi pomočniki
V nadaljevanju je papež Frančišek spregovoril o drugem pomembnem vidiku: »Vsak od nas duhovnikov je poklican sodelovati z božjim Lončarjem! Nismo samo glina, ampak tudi Lončarjevi pomočniki, sodelavci njegove milosti.« Izpostavil je, da imamo v duhovniški formaciji vsaj tri protagoniste, ki se prav tako nahajajo v »lončarjevi delavnici«.

Duhovnik – prvi protagonist svoje lastne formacije
Prvi protagonist je sam duhovnik, ki je kot prvi odgovoren za svojo formacijo. Papež je pojasnil: »Da bi bil protagonist svoje lastne formacije, bo semeniščnik ali duhovnik moral reči 'da' in 'ne'. Raje bo imel tišino in molitev kot pa hrup človeških ambicij; bolj se bo znal zanašati na roke lončarja in njegovo previdnostno ustvarjalnost kot pa na zaupanje v lastna dela; pustil se bo voditi zdravemu nemiru srca kot pa predhodnim načrtom ter tako usmerjal svojo nepopolnost proti veselju ob srečanju z Bogom in brati. Bolj kot samoto bo iskal prijateljstvo z brati v duhovništvu in s svojimi ljudmi, vedoč da njegova poklicanost prihaja iz ljubezenskega srečanja – z Jezusom in z Božjim ljudstvom.«

Formatorji in škofje – po njih Bog oblikuje glineno posodo
Na drugem mestu so v duhovniški formaciji pomembni formatorji in škofje. Božje roke namreč oblikujejo glineno posodo po tistih, ki so v Cerkvi poklicani biti formatorji duhovniškega življenja, in to so rektor, spirituali, vzgojitelji, tisti, ki skrbijo za trajno formacijo klera, in predvsem škof, ki je prvi odgovoren za sprejem v semenišče in duhovniško formacijo. Formator in škof morata torej sodelovati z Božjim delovanjem, sicer ne bo mogoče imeti dobro formiranih duhovnikov. To pa terja »posebno skrb za poklice v duhovništvo«, »bližino, ki je polna nežnosti in odgovornosti do življenja duhovnikov«, sposobnost razločevanja, ki je prednostni instrument vse duhovniške poti. Papež Frančišek je pri tem pozval k skupnemu delu, misleč še posebej na škofe: »Imejte široko srce in globok dih, da bo vaše delo lahko prestopilo meje škofije in vstopilo v stik z delom drugih bratov škofov.« Frančišek je poudaril, da se je o formaciji duhovnikov treba več pogovarjati, presegati 'lokalpatriotizme', sprejemati skupne odločitve, skupaj uvajati dobre formativne tečaje in pripravljati formatorje za visoko raven te tako pomembne naloge. »Pri srcu naj vam bo duhovniška formacija,« je izpostavil, »Cerkev potrebuje duhovnike, ki znajo oznanjati evangelij z navdušenjem in modrostjo, prižgati upanje tam, kjer je pepel prekril žerjavico življenja, prebuditi vero v puščavah zgodovine.«

Božje ljudstvovelika 'stružnica'
Tretji protagonist duhovniške formacije je Božje ljudstvo. »Nikoli ne pozabimo,« je poudaril papež Frančišek, »ljudje, s svojimi bolečimi situacijami, s svojimi vprašanji in potrebami, so velika 'stružnica', ki oblikuje glino našega duhovništva.« Sveti oče je duhovnike spodbudil, naj stopijo proti Božjemu ljudstvu in pustijo, da jih oblikujejo njihova pričakovanja. Ko se bodo dotaknili njihovih ran, se bodo zavedli, da Gospod spreminja njihovo življenje. »Če je pastirju zaupan del ljudstva, je prav tako res, da je ljudstvu zaupan duhovnik. In kljub odporu in nerazumevanju, če hodimo sredi ljudstva in se dajemo z velikodušnostjo, bomo spoznali, da je ljudstvo zmožno presenetljivih gest pozornosti in nežnosti do svojih duhovnikov.« Po papeževih besedah je to prava in dejanska šola človeške, duhovne, intelektualne in pastoralne formacije. »Duhovnik namreč mora biti med Jezusom in ljudmi: z Gospodom na gori vsak dan obnavlja spomin na klic; z osebami v dolini, brez bojazni pred nevarnostmi in brez otrplosti v sodbah, se daje kakor kruh, ki hrani, in voda, ki odžeja; hodi in dela dobro tistim, ki jih sreča na poti, ter jim daje maziljenje evangelija.«

07/10/2017 14:33