Papež pisal indijskim škofom ob ustanovitvi dveh novih eparhij

VATIKAN (torek, 10. oktober 2017, RV) – Sveti oče je ustanovil dve novi eparhiji sirsko-malabarske Cerkve v Indiji in imenoval prva škofa. Gre za eparhijo v Shamshabadu, katere škof je postal Raphael Thattil, ter eparhijo v Hosurju s prvim škofom Sebastianom Pozholiparampilom. Papež je obenem razširil meje eparhij v Ramanathapuramu in Thuckalayju.

Ukrepe, ki zadevajo Cerkev v Indiji, spremlja še pismo papeža Frančiška indijskim škofom, v katerem pojasni svojo odločitev. Kot zatrdi, želi z ustanovitvijo dveh novih eparhij in razširitvijo dveh že obstoječih zagotoviti pastoralno oskrbo za sirsko-malabarske vernike v vsej Indiji. Katoliška Cerkev v Indiji ima svoje korenine v pridiganju apostola Tomaža. Razvijala se je v stiku s Cerkvami kaldejskega in antiohijskega izročila, od 16. stoletja dalje pa zahvaljujoč latinskim misijonarjem. Zgodovina krščanstva v Indiji je tako pripeljala do oblikovanja treh Cerkva sui iuris, ki ustrezajo cerkvenim izrazom iste vere, ki se obhaja v različnih obredih, v skladu s tremi liturgičnimi, duhovnimi, teološkimi in disciplinskimi izročili. »Četudi je ta situacija skozi zgodovino včasih sprožila določene napetosti, lahko danes občudujemo bogato in lepo krščansko stvarnost, ki je istočasno kompleksna in edinstvena,« zapiše papež Frančišek.

Nadaljuje, da je pomembno, da katoliška Cerkev pokaže svetu svoj obraz v vsej lepoti, torej z vsem bogastvom svojih izročil. Drugi vatikanski koncil je sprejel tak pogled na Cerkev in vse vernike spomnil, da je treba varovati in ohranjati zaklad posebnih izročil vsake Cerkve. Frančišek spomni na papeža Janeza Pavla II., ki si je prizadeval koncilski nauk prenesti v indijski kontekst. Kristjani v Indiji tudi po mnogih letih še vedno predstavljajo mali del prebivalstva, zato je posledično treba izraziti enost in se izogibati sporom. Potreba po enosti in vztrajanje v različnosti si ne nasprotujeta. Zvestobe izročilu in dediščini lastnega obreda se ne sme na noben način razumeti kot vmešavanje v nalogo Cerkve, da povezuje v eno vse Božje otroke, je izpostavil Janeza Pavla II.

Prekrivanje jurisdikcije sirsko-malabarske Cerkve in latinske Cerkve po Frančiškovih besedah ne bi več smelo predstavljati problema. Navede ustanovitev več eparhij v Indiji v zadnjih desetletjih in doda, da »vsi ti koraki dokazujejo, kako več škofov na istem teritoriju ne ogroža poslanstva Cerkve. Nasprotno, vsi ti koraki so dali več energije krajevni Cerkvi za njeno pastoralno in misijonarsko prizadevanje.« Spomni tudi, da je papež Benedikt XVI. že leta 2011 izrazil namen, da ukrepa v zvezi s pastoralnimi potrebami sirsko-malabarskih vernikov po vseh Indiji. To smer je sam Frančišek potrdil na plenarnem zasedanju Kongregacije za vzhodne Cerkve leta 2013. Med mnogimi srečanji na visoki cerkveni ravni se je o tem vprašanju tudi redno razpravljalo. »Sedaj, po vseh teh korakih, menim, da je dozorel čas, da se ta proces konča,« zapiše papež Frančišek in dodal, da Kongregacijo za vzhodne Cerkve pooblašča za zagotovitev pastoralne oskrbe sirsko-malabarskim vernikom v celotni Indiji, in sicer preko ustanovitve dveh novih eparhij in z razširitvijo dveh že obstoječih.

Sveti oče izrazi željo, da bi ta njegova odločitev bila sprejeta z duhom velikodušnosti in vedrine, čeprav bo pri nekaterih lahko povzročila tudi skrbi, saj so mnogi sirsko-malabarski verniki, ki so veliko let bili prikrajšani za pastoralno oskrbo v svojem obredu, v celoti postali del življenja latinske Cerkve. Papež zagotavlja, da ni nobenega razloga za zaskrbljenost, saj življenje Cerkve zaradi teh ukrepov ne bo preobrnjeno. Ukrepov se namreč ne bi smelo interpretirati v negativnem smislu, kot nek ukaz vernikom, naj zapustijo skupnosti, ki so jih sprejele in h katerim so prispevali na različne načine, včasih tudi skozi več generacij. Prej gre »za povabilo in obenem za priložnost, da se uresničuje rast v veri in občestvu z lastno Cerkvijo sui iuris, pri tem pa se ohrani dragocena dediščina obreda ter posredovanje te dediščine na prihodnje generacije«, pojasnjuje papež Frančišek.

Katoliška Cerkev v Indiji ne sme biti Cerkev osamitve in ločitve, ampak spoštovanja in sodelovanja. Navzočnost različnih škofov različnih Cerkva sui iuris na istem teritoriju bo zagotovo lahko »razlog za prelepo in poživljajoče občestvo in pričevanje«. Papež Frančišek vse Cerkve, ki živijo v Indiji, še poziva »k velikodušnosti in pogumu za pričevanje evangelija v duhu bratstva in vzajemne ljubezni«.