Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Cerkev \ Cerkev v Sloveniji

Msgr. Stanislav Zore: Apostol Pavel je kristjane v Korintu povabil, naj vse delajo »v Božjo slavo«

V torek, 10. oktobra 2017 je ob 18.30 v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore daroval sveto mašo ob začetku akademskega leta. - RV

11/10/2017 10:22

LJUBLJANA (sreda, 11. oktober 2017, RV) – V torek, 10. oktobra 2017 je ob 18.30 v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore daroval sveto mašo ob začetku akademskega leta.

Zvočni posnetek uvoda, pridige in prošenj

Besedilo homilije
Spoštovani bratje škofje in duhovniki, spoštovana prorektorica Univerze v Ljubljani gospa Branka Kalenić Ramšak, spoštovani gospod dekan Teološke fakultete dr. Robert Petkovšek, spoštovani profesorji, uslužbenci in študentje različnih študijskih ustanov v Ljubljani, spoštovane sestre redovnice, dragi bogoslovci, dragi bratje in sestre.

Začetek študijskega leta nam ponuja lepo priložnost, da smo se zbrali v stolni cerkvi naše nadškofije, da bi leto prizadevanj, študija, stisk in uspehov, predvsem pa leto zorenja v svojem človeškem poslanstvu izročili Bogu, našemu Očetu. Apostol Pavel je kristjane v Korintu povabil, naj vse delajo »v Božjo slavo« (1 Kor 10,29). Tudi mi začenjamo svoje delo v tem letu z željo in odločitvijo, da bi vse delali v Božjo slavo, saj je v logiki Pavlove misli v Božjo slavo samo tisto, kar je koristno, kar izgrajuje.

Pred časom so v enem od naših informativnih programov spraševali dijake in študente, kaj pričakujejo od letošnjega akademskega leta. Pred kamero so bili mladi, simpatični obrazi, ki so se ob tem vprašanju prešerno nasmejali, sam pa sem bil od odgovora do odgovora bolj začuden. Velika večina je namreč odgovorila, kot da je njihovo glavno pričakovanje v tem letu (oprostite izrazu) – žuriranje. Ne morem drugače, kot da verjamem, da so bili odgovori presejani, da so bili namenoma izbrani taki, ki so v ospredje postavljali zgolj veseljačenje. Ne verjamem namreč, da bi večina mladih ljudi v ospredje svojih pričakovanj postavila zgolj žurerstvo.

Vendar mi dovolite, da tudi vam postavim to vprašanje: kaj pričakujete zase od letošnjega akademskega leta? Upam, da bi med vami dobil še drugačne odgovore. Verjamem, da je cilj vsakogar izmed vas, da bi študijsko leto uspešno zaključil in bi se drugo leto veselil diplome, morebiti magisterija, vsekakor pa vpisa v naslednji letnik. Ali ni to tisto najgloblje veselje, tisto pristno zadoščenje, ki preplavi človeka, ko je njegovo delo kronano z uspehom. V Svetem pismu je nekaj temeljnih stavkov, ki bi jih morali vsi ljudje, predvsem pa kristjani, imeti zapisane kot geslo in spodbudo nad svojo delovno mizo. Ena takih besed je stavek, ki ga je Bog izrekel Adamu po prvem dejanju nezaupanja v Boga, ko je nasedel zapeljevanju skušnjavca in hotel s svojimi rokami obvladovati tisto, kar je mu je Bog ponujal kot dar. Božji odgovor na njegovo dejanje je bil: »V potu svojega obraza boš jedel kruh« (1 Mz 3,19). Če boš hotel biti sit, se boš moral potruditi. Žel boš samo, če boš prej zemljo skrbno obdeloval. Še bolj kot za kruh na naših mizah ta ugotovitev velja za kruh naših uspehov, za kruh naših medsebojnih odnosov, za kruh naše človeške in krščanske zrelosti.

Priznati moram, da nam ta stavek ni všeč, ni nam pisan na kožo. Mi bi še vedno raje stegovali roko, kakor jo je stegnil Adam v raju, in jemali tisto, kar si želimo, kar je všeč našim očem ali kar si poželijo naši čuti. Dejansko se vedno lahko odločimo, da bomo v življenju ravnali na ta način. Da bomo trgali z dreves, ki jih nismo posadili, da bomo jemali iz kašč, ki jih nismo napolnili, da se bomo kitili z lovorovimi venci, za katere se nismo prepotili. To lahko naredimo, a takšne odločitve so kratkovidne. S takšnim načinom delovanja, z jemanjem, s tatvino ali z goljufijo sicer lahko pridemo do določenih dobrin. A naj bo teh dobrin še toliko, ne morejo napolniti naše praznine. Človek, ki se ravna po teh načelih, sicer res lahko ima, vendar tak človek ni, takega človeka ni – je lupina, ki ovija praznino.

Protestantski teolog Dietrich Bonhoeffer je leta 1943, sredi divjanja 2. svetovne vojne, kljub nevarnosti, da ga bo nacistični sistem zaradi njegovega protinacističnega delovanja obsodil in umoril, kar se je dejansko zgodilo 9. aprila 1945, napisal razmišljanje o neumnosti. Takole pravi: »Neumnost je nevarnejši sovražnik dobrega kot zloba … Če hočemo najti način, kako se spoprijeti z neumnostjo, moramo spoznati njeno bistvo. Neumnost ni intelektualna, ampak človeška pomanjkljivost … [Neumnež] je zapeljan, zaslepljen, žrtev zlorabe in sprevrženega ravnanja. Kot brezvoljno orodje je bedak sposoben vsega zla, hkrati pa ga ni sposoben spoznati … Besede Svetega pisma, da je 'Božji strah začetek modrosti' (Ps 111,10) povedo, da je notranja osvoboditev človeka za odgovorno življenje pred Bogom edina resnična zmaga nad neumnostjo« (Družina št. 41, str. 7).

Kaj nam o tem govori današnja Božja beseda. Prerok Jona je poslan v Ninive, da bi jih povabil k spreobrnjenju. On pa tega noče. Tudi ko ga Bog »prisili«, da gre v Ninive, Ninivljanom oznanja v upanju, da njegovega oznanila ne bodo slišali in se ne spreobrnili. Hoče namreč, da bi propadli, da bi jih Bog pokončal. Nevoščljiv jim je spreobrnjenja, ne privošči jim tega, česar je sam deležen, ne privošči jim Božje bližine. Bog ne ravna po njegovi zavisti in Ninive doživijo Božje obiskanje.

Zavist, ki je je toliko tudi med nami. Pregovor pravi, da ne bi potrebovali nobenih drv, če bi zavist gorela. Zavist nas napravlja neumne, da v drugem vidimo tekmeca in verjamemo, da bomo mi toliko uspešnejši in boljši, če bo on slabši. Namesto, da bi se učili sodelovanja in iskanja skupnih rešitev, si prizadevamo za to, da bi šlo drugemu slabše kot meni. Tega je dovolj v našem političnem, v javnem in žal tudi v akademskem življenju. Nikakor pa ni potrebno, da bi se tega učili tudi v svojih študentskih letih. Naučite se sodelovanja in naučite se veseliti ob uspehih drugih, saj vam bodo samo na ta način vaši lastni uspehi zares v veselje. Presenečeni boste, koliko veselja bo v vašem življenju. Kako se bo na ta način nasičevala vaša duša.

Ob začetku študijskega leta vas tudi prosim, da se naučite moliti. Biti pred Bogom – v besedah ali v tišini, v pripovedovanju svojega življenja ali v poslušanju njegovega nagovora. Tako, kakor je naredila Marija v evangeliju. Čeprav sem vam spregovoril o potrebnosti dela, o potu na obrazu, iz katerega raste kruh, se ne pustite ujeti v past nemira. Marta je imela toliko dela, tako močno si je želela, da bi dobro postregla dragega gosta, da ji za gosta ni ostalo več časa. Namesto, da bi ji gost in njegova bližina prinesla veselje v srce, ji je njena želja po obvladovanju vsega povzročala nemir, v katerem je hotela tudi Jezusa zlorabiti za svojo željo po oblasti.

Zato vas ponovno prosim, naj bo to študijsko leto poleg sedenja za knjigo in v predavalnicah, zaznamovano tudi s sedenjem pri Gospodovih nogah. Prosim vas, da vsak dan prosite Boga, naj vas vodi in navdihuje, da se boste dobro pripravili za svoje poslanstvo. Kajti poklic je več kot zgolj znanje in sposobnosti, s katerimi zaslužimo svojo plačo in tisto, kar potrebujemo za življenje. Poklic je poslanstvo, s katerim me Bog pridružuje svojemu ustvarjanju sveta. In študij je priprava, je usposabljanje za to poslanstvo. Zato se učite poslušati Boga in odkrivati poslanstvo, ki ga ima za vas. Naučite se moliti za svoje kolege študente. Bog jih je postavil ob vas, da bi se ob njih učili rasti, da bi iz srečanj postajali bogatejši. In molite tudi za svoje profesorje. Vem, da ste včasih jezni nanje. Vem, da jim boste v tem letu namenili vse mogoče hude misli in na njihov račun izrekli precej krepkih besed. Vseeno pa se naučiti moliti zanje in v tej molitvi vztrajajte, da bodo tudi po vaši molitvi odprti za navdihe Svetega Duha, saj samo iz njegovega navdiha lahko naredijo kaj dobrega, pa naj bodo verni ali neverni.

Skozi vse leto naj bo z vami Marija, ki je spremljala Jezusa, da je iz otroka zrasel v mladeniča, iz mladeniča v moža in stopil na pot odrešenika. Hodila je z njim in ostajala zvesta, zvesta do konca. Naj hodi tudi z vami, da boste zrasli v sodelavce vsemogočnega Boga in tudi vi ostajali zvesti, Bogu in poslanstvu, za katerega se usposabljate. Amen.

11/10/2017 10:22