Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Srečanja in dogodki

Papež Frančišek: Katekizem je ohranjanje in nadaljevanje vere z ljubeznijo

Papež Frančišek nagovoril udeležence spominske slovesnosti ob 25. obletnici podpisa apostolske konstitucije Fidei Depositum. - AP

11/10/2017 19:11

VATIKAN (sreda, 11. oktober 2017, RV) – »Gospodje kardinali, dragi bratje v škofovstvu in v duhovništvu, spoštovani veleposlaniki, cenjeni profesorji dragi bratje in sestre, iz srca vas pozdravljam ter se zahvaljujem msgr. Fisichelli za prijazne meni namenjene besede.«  Tako je papež Frančišek pozdravil udeležence spominske slovesnosti, ki je potekala v novi sinodalni dvorani ob 25. obletnici podpisa apostolske konstitucije Fidei Depositum, s katero je bil objavljen Katekizem katoliške Cerkve.

Petindvajseta obletnica Fidei depositum
»Petindvajseta obletnica apostolske konstitucije Fidei depositum, s katero je sv. Janez Pavel II. odobril Katekizem katoliške Cerkve in sicer 30 let po začetku II. vatikanskega ekumenskega koncila, je pomembna priložnost za preverbo prehojene poti. Sv. Janez XXIII. je želel in hotel, da koncil ne bi bil prva instanca za obsodbo napak, ampak predvsem, da bi omogočil Cerkvi končno uspeti ji predstaviti s prenovljenim izrazoslovjem lepoto vere v Jezusa Kristusa. »Potrebno je«, je zatrdil papež v govoru ob odprtju koncila, »da se Cerkev ne oddalji od svete dediščine od očetov prejetih resnic, istočasno pa mora gledati tudi na sedanjost, na nove pogoje in oblike življenja, ki so odprle nove poti katoliškemu apostolatu« (11. oktober 1962). Naša dolžnost, je nadaljeval papež, ni samo ohraniti ta dragocen zaklad, kakor da bi bili v skrbeh samo za starodavnost, temveč se s prizadevno voljo ter brez strahu posvetiti tistemu delu, ki ga naša doba zahteva in tako nadaljevati pot, po kateri Cerkev hodi že skoraj 20 stoletij« (ibid.).«

»Ohraniti« in »nadaljevati«
»Ohraniti« in »nadaljevati«, to je to, za kar je pristojna Cerkev že po svoji naravi, da bi resnica od Jezusa vtisnjena v oznanilo evangelija prišla do konca časov v vsej svoji polnosti. To je milost podeljena Božjemu ljudstvu, je pa tudi naloga in poslanstvo, za katero smo odgovorni, da oznanjamo na nov in vedno popolnejši način večni evangelij našim sodobnikom. Z veseljem, ki izhaja iz krščanskega upanja ter opremljeni z zdravilom usmiljenja, se zato približujemo moškim in ženskam našega časa, da jim omogočimo odkriti neusahljivo bogastvo, ki je v osebi Jezusa Kristusa.

Ob predstavitvi Katekizma katoliške Cerkve je sv. Janez Pavel II. trdil; »da mora ta upoštevati razlage nauka, ki jih je Sveti Duh skozi čas navdihoval Cerkvi. Potrebno je tudi, da pomaga osvetliti z lučjo vere nove razmere in nova vprašanja, ki se v preteklosti še niso pojavila« (Apostolska konstitucija, Fidei depositum, 3). Ta katekizem zato predstavlja pomembno orodje in sicer ne samo zato, ker predstavi vernikov večni nauk tako, da rastejo v razumevanju vere, temveč tudi in predvsem približati naše sodobnike z njihovimi novimi in različnimi problematikami Cerkvi, ki si prizadeva predstaviti vero kot pomemben odgovor za človeško bivanje v tem posebnem zgodovinskem trenutku. Ne zadostuje torej najti novo govorico, s katero izraziti vedno veljavno vero; potrebno je in je nujno, da pred novimi izzivi in vidiki odprtimi pred človeštvom, lahko Cerkev izrazi novost Kristusovega evangelija, ki kljub temu, da jo vsebuje Božja Beseda, še ni prišla na dan. In ta zaklad »starih in novih stvari«, o katerih je govoril Jezus, ko je povabil svoje učence, da učijo novost, ki jo je on prinesel, ne da bi opuščali starodavno (prim. Mt 13,52).

Ljubiti in spoznati Boga
Evangelist Janez nam ponuja eno najlepših strani evangelija, ki nam prinaša tako imenovano Jezusovo 'duhovniško molitev'. Preden se je soočil s trpljenjem in smrtjo, se je obrnil k Očetu in razodel svojo pokorščino v izpolnitvi svojega poslanstva, ki mu je bilo zaupano. Njegove besede so hvalnica ljubezni in vsebujejo tudi prošnjo, naj učence ohrani in varuje (prim. Jn 17, 20-23). Istočasno pa je Jezus tudi molil za tiste, ki bodo po zaslugi pridiganja apostolov verovali Vanj, da bi bili tudi ti zbrani in ohranjeni v enosti (prim. Jn 17,20-23). V izrazu: »Večno življenje pa je v tem, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa« (Jn 17,3), se dotaknemo viška Jezusovega poslanstva.

Spoznati Boga, kot to dobro vemo, ni predvsem teoretična vaja človeškega razuma, temveč je neutešljiva želja vtisnjena v srce vsakega človeka. To spoznanje prihaja iz ljubezni, saj smo na svoji poti srečali Božjega Sina (prim. Lumen fiedi, 28). Jezus iz Nazareta hodi z nami, da bi nas s svojo besedo ter s svojimi znamenji uvedel v globoko skrivnost Očetove ljubezni. To spoznanje je dan za dnem močnejše zaradi gotovosti vere, ker se čutimo ljubljene, in zato vključeni v načrt, ki je poln smisla. Kdor ljubi, želi bolj spoznati ljubljeno osebo, da bi odkril bogastvo, ki je v njej in ki vsak dan znova pride na dan kot nova resničnost.

Katekizem je postavljen v luč ljubezni
Zaradi tega je naš Katekizem postavljen v luč ljubezni, kot izkušnja spoznanja, zaupanja in izročitve v skrivnost. Katekizem katoliške Cerkve, ko oriše svoje sestavne dele, vzame za svoje besedilo iz Rimskega katekizma in ga predlaga kot ključ za branje in udejanjanje: »Vso vsebino nauka in poučevanja je potrebno naravnati na ljubezen, ki nikoli ne mine. Mogoče je namreč dobro razložiti to, kar je treba verovati, upati ali delati; toda predvsem je vedno treba jasno predočevati ljubezen našega Gospoda, da bi mogel vsakdo razumeti, kako vsako v polnosti krščansko krepostno dejanje nima nobenega drugega izvira in nobenega drugega cilja kakor ljubezen« (KKC, 25).«

Papež Frančišek je nadalje spregovoril o argumentu, ki je po njegovem mišljenju premalo obravnavan v Katekizmu katoliške Cerkve in sicer o smrtni kazni. »Potrebno je zato zatrditi, da ne glede na to, kako težko je bilo kaznivo dejanje, je smrtna kazen nedopustljiva, ker je napad na nedotakljivost in dostojanstvo človeške osebe.

Sveti oče je svoj govor zaključil z besedami: »Ne moremo torej ohranjati nauka, ne da bi ta napredoval, in tudi ga ne moremo brati s togostjo in nespremenljivostjo, ne da bi pri tem ponižali delovanje Svetega Duha. »Velikokrat in na veliko načinov je nekdaj Bog govoril očetom« (Heb 1,1) in »tudi ne preneha govoriti z Nevesto svojega Sina« (Dei Verbum 8). Poklicani smo, da prevzamemo ta glas z držo »vernega poslušanja« (ibid., 1), da bomo omogočili napredovanje cerkvenega obstajanja z isto navdušenostjo, kot je bila na začetku, proti novim obzorjem, katere Gospod želi, da dosežemo. Zahvaljujem se vam za to, za to srečanje in za vaše delo in vas prosim molite zame ter vas iz srca blagoslavljam.«

11/10/2017 19:11