Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Kateheze

Papež med katehezo o budnem pričakovanju: Na koncu naše zgodovine je srečanje z Jezusom

Papež Frančišek: "Obstajajo osebe, ki z vztrajnostjo svoje ljubezni postanejo kakor vodnjaki, ki namakajo puščavo." - AFP

11/10/2017 10:50

VATIKAN (sreda, 11. oktober 2017, RV) – Papež Frančišek je med današnjo katehezo govoril o budnem pričakovanju, ki je ena od rdečih niti Nove zaveze. Izhajal je iz odlomka iz Lukovega evangelija, kjer Jezus pravi svojim učencem: »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka. Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne!« (Lk 12,35-36).

Vsako jutro je prazna stran
V tem času po Jezusovem vstajenju, v katerem se neprestano izmenjavajo vedri in mučni trenutki, se kristjani nikoli ne vdajo udobnosti. Evangelij predlaga, naj so kakor služabniki, ki ne gredo spat, kajti njihov gospodar se še ni vrnil. »Ta svet zahteva našo odgovornost in mi jo prevzamemo v celoti in z ljubeznijo,« je dejal papež. »Jezus želi, da je naše življenje marljivo, da nikoli ne nehamo biti budni, da bi tako s hvaležnostjo in začudenjem sprejeli vsak nov dan, ki nam ga poklanja Bog. Vsako jutro je prazna stran, na katero kristjan začne pisati z dobrimi deli. Mi smo že bili rešeni z Jezusovim odrešenjem, a sedaj pričakujemo popoln izraz njegovega gospostva: ko bo Bog končno vse v vseh« (glej 1 Kor 15,28).

Po papeževih besedah ni v veri kristjanov nič bolj gotovega kot ravno ta 'zmenek' z Gospodom: »In ko bo prišel ta dan, želimo biti mi kristjani kakor tisti služabniki, ki so noč prebedeli z opasanimi ledji in prižganimi svetilkami: treba je biti pripravljen za zveličanje, ki prihaja, pripravljeni na srečanje.«

Z Jezusom hlad težkih trenutkov ne paralizira
Kristjan ni ustvarjen za dolgočasenje, če že, za potrpežljivost. Ve, da je tudi v enoličnosti nekaterih dni, ki so vedno isti, skrita skrivnost milosti. Papež je dejal: »Obstajajo osebe, ki z vztrajnostjo svoje ljubezni postanejo kakor vodnjaki, ki namakajo puščavo. Nič ni zaman in nobena situacija, v kateri se znajde kristjan, ni popolnoma neobčutljiva za ljubezen. Nobena noč ni tako dolga, da bi pozabili veselje svita.« Ko je tema največja, je svit najbližji.

Če ostanemo povezani z Jezusom, nas hlad težkih trenutkov ne paralizira. In četudi bi ves svet pridigal proti upanju, če bi govoril, da bo prihodnost prinesla samo temne oblake, kristjan ve, da je v tisti isti prihodnosti Kristusova vrnitev. Kdaj se bo to zgodilo, nihče ne ve. A misel, da je na koncu naše zgodovine usmiljeni Jezus, je dovolj, da zaupamo in ne preklinjamo življenja. Kot je izpostavil Frančišek, bo vse rešeno. »Trpeli bomo, prišli bodo trenutki jeze in ogorčenosti, a sladki in silen spomin na Kristusa bo odstranil skušnjavo misli, da je to življenje zgrešeno.«

Vse motno bo nekega dne postalo luč
Potem ko smo spoznali Jezusa, ne moremo storiti drugega kot preiskovati zgodovino z zaupanjem in upanjem. Jezus je hiša in mi smo znotraj nje. In z oken te hiše gledamo svet. »Zato se ne zaprimo vase,« je spodbudil sveti oče, »ne objokujmo otožne preteklosti, ki se zdi pozlačena, ampak vedno glejmo naprej, v prihodnost, ki ni samo delo naših rok, ampak je predvsem stalna skrb Božje previdnosti. Vse, kar je motno, bo nekega dne postalo luč.«

Bog ne zanika samega sebe. Bog nikoli ne razočara. Njegova volja v odnosu do nas ni meglena, ampak je jasno izoblikovan načrt zveličanja. Bog »hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (glej 1 Tim 2,4). »Zato se ne prepustimo toku dogodkov s pesimizmom, kakor da bi zgodovina bila nek vlak, nad katerim se je izgubil nadzor. Vdanost ni krščanska krepost. Kakor tudi ni krščansko skomigniti z rameni ali skloniti glavo pred usodo, ki se nam zdi neizogibna.«

»Pridi, Gospod Jezus.«
Kdor na svet prinaša upanje, ni nikoli popustljiva oseba. Jezus nam pravi, naj ga ne čakamo križem rok: »Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne!« (Lk 12,37). Ni graditelja miru, ki ne bi vznemiril svojega osebnega miru, ko nase vzame probleme drugih. Kristjan namreč tvega, pogumno tvega, da bi prinesel dobro, ki nam ga je dal Jezus.

Vsak dan svojega življenja ponavljajmo tisto prošnjo, ki so jo prvi učenci v svojem aramejskem jeziku izražali z besedo Marana tha in ki jo najdemo v zadnji vrstici Svetega Pisma: »Pridi, Gospod Jezus« (Raz 22,20). To je refren vsakega krščanskega življenja. V našem svetu ne potrebujemo drugega kakor Kristusovo ljubkovanje. Kakšna milost, če v molitvi, v težkih dneh tega življenja, slišimo njegov glas, ki odgovarja in nam zagotavlja: »Glej, pridem kmalu« (Raz 22,7). 

11/10/2017 10:50