Frančišek obiskal Vzhodni papeški inštitut: Spoznavati zaklade vzhodnih Cerkva

RIM (četrtek, 12. oktober 2017, RV) – Papež Frančišek je danes dopoldne obiskal  Vzhodni papeški inštitut v Rimu, ki letos praznuje sto letnico ustanovitve. Srečal se je s tamkajšnjo akademsko skupnostjo. Ob tej priložnosti je velikemu kanclerju kardinalu Leonardu Sandriju izročil sporočilo, v katerem spregovori o poslanstvu inštituta danes in v prihodnosti.

Začetki Vzhodnega papeškega inštituta
Papež najprej spomni na začetke inštituta. Benedikt XV. je 1. maja 1917 najprej ustanovil Kongregacijo za vzhodne Cerkve, zatem pa 15. oktobra 1917 še Vzhodni papeški inštitut. Namen je bil ustanoviti študijski center, ki bi naj bil sedež višjih študijev o vzhodnih vprašanjih in usmerjen v formacijo latinskih duhovnikov, ki bi želeli svojo službo opravljati pri vzhodnih Cerkvah. Obenem je center ostajal odprt tudi za duhovnike vzhodnih Cerkva, tako povezane z latinsko Cerkvijo kot pravoslavne, da bi se istočasno poglabljalo poznavanje katoliškega in pravoslavnega nauka. Papež Frančišek doda, da se je s tem inštitut umestil v kontekst, ki ga danes lahko imenujemo ekumenski.

Leta 1922 je Pij XI. inštitut zaupal Družbi Jezusovi ter mu nekaj let zatem dodelil sedež blizu bazilike Marija Velike. V okrožnici Rerum Orientalium iz leta 1928 je papež škofe povabil, naj pošiljajo študente na Vzhodni inštitut in v vsakem semenišču zagotovijo enega profesorja, ki bi znal vsaj do neke mere posredovati elemente vzhodnih študijev. Naslednje leto je Pij XI. zraven inštituta ustanovil še kolegij Russicum in ga prav tako zaupal Družbi Jezusovi.

Pomagati kristjanom vzhodnih Cerkva pri utrjevanju vere
Papež Frančišek zatem spregovori o poslanstvu inštituta v prihodnosti. Če je na začetku prihajalo do določenega konflikta med študijem in pastoralo, danes to protislovje več ne obstaja. Papež profesorje povabi, naj na prvo mesto svojih obveznosti postavijo znanstveno raziskovanje in se zgledujejo po svojih predhodnikih, pri čemer spomni na strokovne monografije, izdaje del s področja liturgije, duhovnosti, arheologije in prava. Papež zapiše, da »čas, v katerem živimo, in izzivi, ki jih vojne in sovraštvo predstavljajo za mirno sobivanje na mučenem ozemlju Vzhoda, ponovno postavljajo inštitut v središče previdnostnega razpotja«.

Vse povabi, naj »tamkajšnjim Cerkvam in vsej cerkveni skupnosti ponudijo zmožnost za poslušanje življenja in za teološko premišljevanje, da bi tako pomagali podpirati življenje in pot«. Mnogi študenti in profesorji namreč opažajo ta pomembni trenutek v zgodovini. Kot izpostavi papež, je naloga inštituta »pomagati tem našim bratom in sestram, da okrepijo in utrdijo lastno vero sredi strašnih izzivov, pred katerimi se nahajajo. Poklican je biti kraj pospeševanja formacije moških in žensk, semeniščnikov, duhovnikov in laikov, da bodo zmožni dati razlog upanja, ki jih poživlja in podpira, ter zmožni sodelovati v Kristusovem poslanstvu sprave.«

Frančišek profesorje poziva, naj ostajajo odrti za vse vzhodne Cerkve. Obravnava naj se jih ne samo z vidika njihovega dolgega obstoja, ampak tudi z vidika sedanje razširjenosti in geografske razpršenosti.

Ekumensko poslanstvo inštituta
V odnosu z vzhodnimi Cerkvami, s katerimi je katoliška Cerkev še vedno na poti proti polnemu občestvu, ima Vzhodni papeški inštitut »ekumensko poslanstvo«, ki ga uresničuje s skrbjo za bratske odnose, za poglobljen študij vprašanj, ki nas še vedno ločujejo, in za sodelovanje na področju tem primarne pomembnosti. Papež pripomni, da naraščajoče število študentov, ki pripadajo vzhodnim nekatoliškim Cerkvam, potrjuje zaupanje, ki ga te polagajo v Vzhodni inštitut. Po drugi stran pa, nadaljuje Frančišek, »naloga inštituta je tudi širiti poznavanje zakladov bogatih tradicij vzhodnih Cerkva zahodnemu svetu, da bodo razumljene in se bodo lahko asimilirale«.

Pastoralna skrb za razseljene vernike vzhodnih Cerkva
V nadaljevanju sporočila papež Frančišek zapiše, da »s padcem totalitarnih režimov in različnih diktatur, kar je v nekaterih državah žal povzročilo ugodne razmere za širjenje mednarodnega terorizma, kristjani vzhodnih Cerkva doživljajo dramo preganjanj in vedno bolj zaskrbljujočo diasporo«. Pred temi razmerami ne more nihče zapreti oči. »Kot del 'Cerkve v izhodu', je Vzhodni papeški inštitut poklican postaviti se v molitev poslušanja, da bi razumel, kaj Gospod želi v tem konkretnem trenutku, in podati se iskat nove poti.« Papež kot primer navede spodbujanje pastirjev, da v svojih vernikih zbujajo globoko ljubezen do svojih izročil in svojih obredov, istočasno pa osveščajo škofe latinskih škofij, naj prevzamejo skrb za vernike vzhodnega obreda, ki se ne nahajajo na teritoriju svojih Cerkva, ter posameznikom in družinam zagotovijo ustrezno duhovno in človeško pomoč.

Širiti bogastvo izročil vzhodnih Cerkva
Sveti oče se ob koncu obrne še na Družbo Jezusovo, ki ji je zaupano vodenje inštituta, in jo povabi k večji usklajenosti namenov. Nujno je namreč, da se inštitutu zagotovi stabilna skupina formatorjev jezuitov. »S poseganjem po ignacijanski pedagogiki in z uporabo skupnega razločevanja, bodo člani skupnosti, tako redovne kot akademske, znali najti najprimernejše načine za uvajanje raziskovalne discipline in pastoralnih zahtev, ki jim jih želijo zaupati Cerkve.« Papež Frančišek sklene z željo, da bi Vzhodni papeški inštitut nadaljeval svoje poslanstvo ter z intelektualno ljubeznijo in iskrenostjo, znanstveno ostrino in pastoralno perspektivo proučeval in širil izročila vzhodnih Cerkva v njihovi liturgični, teološki, umetnostni in kanonski raznovrstnosti, s tem pa vedno bolje odgovarjal na pričakovanja današnjega sveta o oblikovanju prihodnosti sprave in miru.