2017-10-12 10:52:00

Papež Frančišek: Naj pogumna molitev navdihuje ter hrani vaše služenje Cerkvi


RIM (četrtek, 12. oktober 2017, RV) – »Zahvalimo se danes Gospodu za ustanovitev Kongregacije za vzhodne Cerkve ter za Vzhodni papeški inštitut, delo papeža Benedikta XV., pred sto leti, leta1917. Tedaj je divjala 1. svetovna vojna, danes pa, kot sem že večkrat rekel, smo priče še eni svetovni vojni, četudi le po kosih ter vidimo toliko naših krščanskih bratov in sester vzhodnih Cerkva dramatično preganjanih in vedno bolj zaskrbljujočo diasporo. To prebuja številna vprašanja, številne 'zakaj', ki so podobni tistim iz prvega današnjega berila, vzetega iz Malahijeve knjige (Mal 3,13-20a).« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo, ki jo je po obisku Vzhodnega inštituta v zahvalo daroval v baziliki Svete Marije Velike v Rimu.

Gospod se pritožuje nad svojim ljudstvom, takole pravi: »Predrzno je vaše govorjenje zoper mene. Vi pa pravite: ›Kaj smo vendar govorili proti tebi?‹ Rekli ste: ›Prazno je služiti Bogu! Kaj imamo od tega, da izpolnjujemo njegove zapovedi in hodimo v žalnih oblačilih pred Gospodom? Zdaj pač blagrujemo prevzetneže, saj tudi uspevajo tisti, ki delajo hudo. Čeprav skušajo Boga, se vendar izognejo kazni!‹«

Kolikokrat imamo tudi mi takšno izkušnjo in kolikokrat poslušamo med zaupnim pogovorom ali med spovedjo osebe, ko odprejo svoje srce. Vidimo hudobne, ki brez pomisleka delajo za lastno korist, zatirajo druge in zdi se, da jim gre dobro, saj dosežejo to, kar hočejo in mislijo samo na to, kako bodo uživali življenje. Od tu vprašanje: »Zakaj Gospod?«

Te 'zakaj', ki so tudi v Svetem pismu, si postavljamo vsi. Na njih odgovori ista Božja Beseda. Ravno v tem odlomku iz preroka Malahija beremo: »Gospod je prisluhnil in poslušal. Pred njim je bila napisana spominska knjiga za tiste, ki se bojijo Gospoda in spoštujejo njegovo ime« (v. 16). Torej, Bog ne pozabi svojih otrok, njegov spomin je do pravičnih, do tistih, ki trpijo, ki so zatirani in se sprašujejo 'zakaj?', pa vendar ne prenehajo zaupati v Gospoda.

Kolikokrat se je Devica Marija med svojo potjo vprašala 'zakaj?'. Toda v njenem srcu, v katerem je nenehno premišljevala, je Bog storil tako, da sta zasvetili vera in upanje. Obstaja način, s katerim napravimo preboj v Božji spomin. To je naša molitev, kakor nas poučuje evangeljski odlomek, ki smo ga slišali (prim. Lk 11,5-13). Med molitvijo je potreben pogum vere. Zaupati Gospodu, da nas posluša. Pogum, da trkamo na vrata. To pravi Gospod sam: »Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo« (Lk 11,10). Za to pa je potreben pogum.

Naša molitev je res takšna? Nas resnično zajame, zajame naše srce in naše življenje? Znamo trkati na Božje srce? Na koncu evangeljskega odlomka (prim. vv. 11-13) pravi: 'Kateri oče med vami, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če ste očetje, boste dobro delali svojim otrokom. In še reče: 'Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre stvari, koliko bolj bo nebeški Oče… Pričakujemo namreč, da bo rekel: 'Vam bo dal dobre stvari'. Vendar ne reče tako! Reče: 'Dal bo Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.' Ravno to je dar, tisti 'več' Boga. To, kar nam Gospod, nam Oče da, je Duh. On je resnični Očetov dar. Človek z molitvijo trka na Božja vrata, da bi prosil za milost. In on, ki je Oče, mi da to in še več, mi da dar, Svetega Duha.

Dragi bratje in sestre, naučimo se trkati na Božje srce! Naučimo se storiti to s pogumom. Naj ta pogumna molitev navdihuje in hrani vaše služenje Cerkvi. Tako bo vaše prizadevanje dalo »ob svojem času sadove« in boste kakor drevesa, katerih »listje ne ovene« (prim. Ps 1,3).








All the contents on this site are copyrighted ©.