Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Cerkev \ Cerkev v Sloveniji

V Stični je potekalo 6. slovensko hrvaško srečanje pod geslom: »Skupaj živeti Marijin klic«

Plakat za 6. slovensko hrvaško srečanje pod geslom: »Skupaj živeti Marijin klic« v Stični. - RV

14/10/2017 17:40

STIČNA (sobota, 14. oktober 2017, RV) – V cistercijanski opatiji v Stični je v soboto 14. oktobra potekalo 6. slovensko hrvaško srečanje ter praznovanje fatimske stoletnice pod geslom: »Skupaj živeti Marijin klic.« Najprej je bila v baziliki molitvena ura na kateri so sodelovali mladi iz župnije Šempeter v Savinjski dolini, gosta iz Fatime ter gostje iz Hrvaške. Že pred tem pa je v igralnici župnijskega doma potekal spremljevalni program za otroke do 8 let, v dvorani župnijskega doma pa za otroke nad 8 let. Po molitveni uri je bila sveta maša. Somaševanje slovenskih in hrvaških škofov ter duhovnikov je vodil ljubljanski metropolit msgr. Stanislav Zore. Posebej za to priložnost je prišla delegacija iz Fatime in fatimski kip Marije Romarice. Pridigala sta msgr. Stanislav Zore v slovenščini in škof Josip Mrzljak v hrvaščini.
Posnetek celotne maše
Posnetek uvoda, pridige, prošenj

Pridiga msgr. Stanislava Zoreta

Spoštovani gospodje škofje, dragi bratje duhovniki, draga gosta iz Fatime, spoštovani pater opat in dragi stiški menihi, spoštovane sestre redovnice in redovniki, dragi bogoslovci, spoštovani bratje in sestre romarji, dragi Marijini častilci.

V okviru sedaj že tradicionalnih romanj dveh sestrskih Cerkva, Cerkve v Sloveniji in Cerkve na Hrvaškem, smo se letos zbrali v Stični, kjer bomo v praznovanju svoje vere pod pokroviteljstvom Matere božje proslavili stoletnico milostnih dogodkov v Fatimi. Včeraj, 13. oktobra, je minilo točno sto let od zadnjega prikazanja Marije v Fatimi. Marija je že pri prvem videnju napovedala, da bo oktobra otrokom povedala, kdo je in kaj želi od njih. Oktobra je Marijine besede in njena naročila potrdil sončni čudež. V globeli Iria se je tistega dne zbralo okoli sedemdeset tisoč ljudi: vernih, radovednih, dvomljivcev in časnikarjev, ki so bili poslani, da bi razkrinkali prevaro. Po Marijinem prikazanju, ki je potekalo v hudem nalivu, so se oblaki razkadili, pokazalo se je sonce, ki se je vrtelo in se nenavadno gibalo. Ljudje so popadali na kolena, njihova obleka pa se je v trenutku posušila. S tem dogodkom so prikazanja prenehala, fatimski pastirčki pa so morali nadaljevati poslanstvo, za katerega jih je prosila Marija: naj molijo rožni venec, naj delajo pokoro in naj gojijo pobožnost do njenega Brezmadežnega srca.

Vse to se je dogajalo v času, ko je po svetu divjala prva svetovna vojna, ki je po štirih letih za seboj pustila sedemintrideset milijonov mrtvih, ranjenih in pogrešanih vojakov in civilistov. To se je dogajalo v času, ko so se boljševiki v Rusiji pripravljali na revolucijo, ki je skozi desetletja povzročila skupaj štiriindevetdeset milijonov žrtev. Vsa diplomacija, vsi sporazumi in vsi mednarodni dogovori niso bili sposobni preprečiti tega zla.

Spomin na kri in solze v človeštvu še ni umrl, kljub temu pa iz dneva v dan beremo in poslušamo, s kakšno lahkoto tudi danes napenjajo moči, kako ne skoparijo z grožnjami in kako rožljajo z orožjem. Vsi imamo dobro v spominu vojno v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v bivši Jugoslaviji. Koliko strahu in gorja. Koliko trpljenja in smrti. Eden od politikov na tem področju je dejal, da je bil pred par leti še prepričan, da ljudje zaradi vsega tega ne bi bili več pripravljeni iti v vojno, vendar je dodal, da danes o tem ni več prepričan. Sposobni smo zanetiti novo vojno.

Dragi bratje in sestre, zaradi tega je fatimsko sporočilo toliko bolj aktualno. Slišati ga moramo in mu slediti. Če namreč ljudje pozabimo na Boga, na strahoten način doživljamo izgnanost iz raja. Kakor je prvi greh Adama in Evo obrnil drugega proti drugemu, tako smo se tudi mi danes sposobni spopasti med seboj, ko naš pogled ni več uprt v našega Boga in njegovo ljubezen. Če s svojimi očmi ne sledimo Bogu in njegovemu delovanju, pozabimo, da Bog vedno skrbi za nas in nam daje dovolj vsega, kar potrebujemo za življenje. Ta pozaba povzroči, da začnemo doživljati ogroženost in v bližnjem začnemo gledati nekoga, zaradi katerega bomo imeli mi manj, če bo on imel več. Brez Boga postanemo sebični in sebičnost nas zapre same vase. Nič več nismo pripravljeni deliti z drugimi in se veseliti z drugimi, ampak začnemo skrbeti samo zase v večnem strahu, da imamo premalo, da nam bo česarkoli še zmanjkalo in bomo živeli v pomanjkanju. Satan nas s svojim delovanjem prepriča, da je varnost v tem, da imamo dovolj velike zaloge, dovolj veliko sredstev na bančnih računih, dovolj zavarovane meje. Ne vidimo pa, da na ta način postajamo ujetniki tega, kar mislimo, da nam prinaša varnost in nam zagotavlja prihodnost. Postajamo ujetniki svojega strahu in prostor naše svobode je toliko ožji, kolikor bolj svojo prihodnost gradimo na imeti, pozabljamo pa biti, pozabljamo živeti.

Bog pa nas danes v prvem berilu spodbuja k veselju in radosti, ker prihaja, da bo prebival v naši sredi. Bog svojo obljubo tudi uresničuje. V Jezusu Kristusu in njegovem učlovečenju je naš Bog postal Emanuel, postal je Bog z nami, ki nam vedno znova dokazuje, da njegova ljubezen ne pozna meja. Tudi Fatima in njeni dogodki so eno izmed znamenj Božjega ostajanja med svojim ljudstvom. V najhujšem času preizkušnje Bog pošlje Jezusovo mater in mater Cerkve, da bi nas opogumil z zavestjo o njegovi bližini in da iz njegove bližine tudi mi bili blizu drug drugemu, da bi bili blizu trpečim narodom, da bi bili blizu grešnikom, ki potrebujejo spreobrnjenja. Ob spoznanju, da Bog vedno znova presega razdaljo med seboj in človekom, moramo tudi mi presegati razdaljo med človekom in človekom, med narodom in narodom, med menoj in mojim bližnjim. Posebno je pomembno, da danes to razdaljo tudi mi premagujemo v luči Božje bližine, ki jo doživljamo v tej evharistiji, v njegovi besedi in v hvaležnem spominjanju na čudovita dela, ki jih je v človeštvu, pa tudi znotraj naših narodov storil po Mariji.

Da bi mogli vztrajati pri odločitvi, da bomo presegali razdalje in si ostajali blizu, moramo tudi mi ravnati, kot so ravnali apostoli. Ko je Jezus po vnebohodu odšel od njih in njegova navzočnost ni bila več dosegljiva, kot je bila v letih življenja z njim, so morali trdnost in upanje črpati drugače. Zbrali so se v gornjih prostorih in enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in njegovimi brati. Vztrajna skupna molitev nas oblikuje v skupnost Božjih otrok. Postajamo vedno bolj eno. Molitev nas oblikuje v občestvo upanja, v katerem Oče najde prostor za uresničevanje Sinovih obljub. Skupna molitev nas pripravi na razodetje Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja in nas uči vsega in spominja vsega, kar je Jezus sam povedal.

Skupna molitev nas tudi varuje skušnjave, da bi naša molitev postala sebična, kot se nam žal tako pogosto zgodi. Pred Boga prinašamo svoje želje, govorimo mu o svojih skrbeh, prepričujemo ga, kaj bi moral storiti v mojem življenju in pri tem pozabljamo na druge, na brate in sestre okoli sebe. Marija v Fatimi pa nas uči, da moramo moliti za druge. Da moramo moliti za narode, za države, za državne voditelje in politike. Da moramo moliti za grešnike in delati pokoro zanje.

K molitvi za vse te namene je slovenske kristjane lani in letos na poseben način vabila Fatimska romarica. Obisk kipa Fatimske Marije je bil za naše župnije, dekanije in škofije pravi ljudski misijon, ki je po vseh krajih okoli Marije v molitvi zbral veliko ljudi, ki so izpolnjevali njeno naročilo. V letošnjem letu po naših župnijah in družinah potujejo kapelice s kipom Fatimske Marije. Družine in njihove sosede vabijo k molitvi in medsebojnemu srečevanju. S tem romanjem kapelic lanski misijon sega v temeljno strukturo družbe in Cerkve, v družino, in jo po molitvi in poslušanju Marijinih vabil prenavlja in poživlja.

Z današnjo slovesnostjo se hočemo dobremu Bogu zahvaliti za dar naše nebeške Matere Marije. Jezus se je s križa ozrl na Marijo, ki je stala pri njegovih nogah, in na Janeza, učenca, katerega je ljubil, in rekel Materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Marija je tudi v tem trenutku, ki je bil zanjo nadvse boleč, ponovila besedo privolitve v spolnjevanju Božje volje; ponovno je izgovorila svoj »zgodi se« in postala Mati človeštva, ki križa njenega Sina in potrebuje njegovo odrešenje. Janez je s križa slišal besede: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi, je zapisal evangelist Janez.

Tudi mi hočemo Marijo vzeti k sebi. Z njeno pomočjo želimo zvesto izpolnjevati Božjo voljo in prinašati Jezusa Kristusa in njegov evangelij vsem, ki v našem času in svetu hrepenijo po luči in svobodi. Kot pastirčki v Fatimi hočemo skupaj z Marijo sklepati roke v molitvi rožnega venca s ponižno prošnjo za vse, ki so potrebni odrešenja. Z njeno pomočjo hočemo v svojem življenju spolnjevati naročilo o pokori in zadoščevanju. Vse to pa bomo uresničevali v zavesti, da smo najprej sami grešniki, kakor nam razodeva molitev, ki jo je Marija 13. julija 1917 naučila moliti pastirčke v Fatimi: O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.« Amen!

14/10/2017 17:40