Kateheza med splošno avdienco posvečena upanju in smrti

VATIKAN (sreda, 18. oktober 2017, RV) – Papež Frančišek je med današnjo katehezo krščansko upanje povezal s smrtjo. Na začetku splošne avdience se je bral odlomek iz Janezovega evangelija, v katerem Marta, sestra mrtvega Lazarja, izpove vero v Jezusa. Sveti oče je izpostavil, da nam Jezus tudi danes govori: »Jaz nisem smrt, jaz sem vstajenje in življenje. Veruješ to?«

Smrt tako razgali naše življenje
V današnjem času smrt predstavlja stvarnost, ki jo naša moderna civilizacija vedno bolj želi odstraniti. Ko se znajdemo pred smrtjo naših bližnjih ali nas samih, smo nepripravljeni in brez ustrezne 'abecede', da bi našli smiselne besede okoli njene skrivnosti, ki v vsakem primeru ostaja. A prva znamenja človeške civilizacije so šla ravno preko te uganke. Lahko bi rekli, da se je človek rodil s kultom smrti, kot je pripomnil papež.

Druge civilizacije, tiste pred našo, so imele pogum, da so smrti gledale v obraz. Bil je to dogodek, ki so ga starci pripovedovali novim generacijam, kakor neizogibna stvarnost, ki je človeka obvezovala, da je živel nekaj absolutnega. Psalm 90 pravi: »Daj nam spoznati štetje naših dni, da pridemo do srčne modrosti.« Štetje naših dni naredi srce modro. Papež Frančišek je dodal, da so to besede, ki »vodijo v zdrav realizem in preženejo delirij vsemogočnosti«. Skoraj nič smo, naši dnevi hitro minevajo. Četudi bi živeli sto let, bi se nam na koncu zdelo, da je vse bil le piš.

»Smrt tako razgali naše življenje,« je dejal sveti oče. »Razkrije nam, da so naša dejanja ponosa, jeze in sovraštva bila jalova. Z obžalovanjem se zavemo, da nismo dovolj ljubili in da nismo iskali to, kar je bistveno.« Vidimo pa tudi, kar smo zares dobrega sejali: ljubezni, za katere smo se žrtvovali.

Jezus razsvetlil skrivnost naše smrti
Papež je izpostavil, da je Jezus razsvetlil skrivnost naše smrti. S svojim obnašanjem odobrava, da se čutimo žalostne, ko nam ljubljena oseba umre. Sam se je globoko vznemiril pred grobom prijatelja Lazarja. V tej njegovi drži se čutimo zelo blizu Jezusu, našemu bratu, ki je jokal za Lazarjem.

Jezus torej moli k Očetu, ki  je vir življenja, in Lazarju ukaže, naj pride ven iz groba. In tako se tudi zgodi. »Krščansko upanje zajema iz te drže, ki jo Jezus zavzame pred človeško smrtjo. Če je smrt navzoča v stvarstvu, pomeni rano, ki kazi načrt Božje ljubezni. Odrešenik pa jo hoče ozdraviti,« je dejal papež.

»Ne boj se, samó veruj!«
Evangeliji na nekem drugem mestu pripovedujejo o očetu, ki ima zelo bolno hčerko in se z vero obrne na Jezusa, naj jo reši (glej Mr 5,21-24.35-43). Ne obstaja bolj ganljiv lik kot je oče ali pa mati z bolnim otrokom. Jezus odide s tistim očetom, ki se je imenoval Jair. A nekdo pride iz Jairove hiše in pravi, da je deklica umrla in torej ni več potrebe, da nadleguje učitelja. Jezus pa pravi Jairu: »Ne boj se, samó veruj!« (Mr 5,36). Jezus ve, da bi tisti mož najraje reagiral z jezo in obupom. Svetuje mu, naj varuje mali plamen, ki je prižgan v njegovem srcu, torej vero. »Ne boj se,« mu pravi, »še naprej ohranjaj prižgan ta plamen«. In ko pridejo pred Jairovo hišo, deklico obudi od mrtvih in jo živo vrne njenim domačim.

»Jaz sem vstajenje in življenje. Veruješ to?«
Jezus nas postavlja na ta greben vere. Pred Marto, ki joče zaradi smrti brata Lazarja, postavi luč dogme: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« (Jn 11,25-26). Isto Jezus ponavlja vsakemu med nami vsakokrat, ko smrt raztrga tkanino življenja in čustev. Vse naše življenje se vrti okoli tega, med pobočjem vere in prepadom strahu. »Jaz nisem smrt, jaz sem vstajenje in življenje. Veruješ to?« nam govori Jezus.

»Vsi smo mali in nezaščiteni pred skrivnostjo smrti,« je nadaljeval papež Frančišek. »A kakšna milost, če v tistem trenutku v srcu ohranimo plamen vere! Jezus nas bo prijel za roko, kakor je prijel za roko Jairovo hčerko, in bo še enkrat rekel: 'Talíta kum. Deklica, vstani.' Tako bo rekel nam, vsakemu med nami: 'Dvigni se, vstani!'.« Frančišek je zbrane na Trgu sv. Petra povabil, naj zaprejo oči in si predstavljajo svoj trenutek smrti, kako jih Jezus prime za roko in pravi: 'Pridi, pridi z mano, vstani.' Tam se bo namreč končalo upanje in se bo začela resničnost življenja. Jezus sam bo prišel po vsakega med nami in nas prijel za roko s svojo nežnostjo, krotkostjo in ljubeznijo.

Po papeževih besedah je ravno to naše upanje pred smrtjo: »Za tistega, ki veruje, so to vrata, ki se povsem na stežaj odprejo. Za nekoga, ki dvomi, je žarek svetlobe, ki pronica skozi špranjo vrat, ki se niso popolnoma zaprla. A za vse nas bo milost, ko nas bo razsvetlila ta luč.«