Papež Frančišek posnel pogovor o Očenašu za serijo oddaj na Tv2000

VATIKAN (četrtek, 19. oktober 2017, RV) – »Za molitev Očenaš je potreben pogum. Potreben je pogum. Jaz pravim: začnite govoriti 'očka' in resnično verjeti, da je Bog Oče, ki me spremlja, mi odpušča, mi daje kruh, je pozoren na vse, za kar ga prosim; ki me oblači še bolje kakor rože na polju. Vendar obstaja tudi tveganje: in če vse to ni res? Upati si tvegati. Upati si. Vendar vsi skupaj. Zato je moliti skupaj tako lepo, saj pomagamo drug drugemu.« To so besede papeža Frančiška med intervjujem, ki ga je Marco Pozza, teolog in kaplan zapora v Padovi, pripravil za program z naslovom »Očenaš.« Predvajala ga bo televizija Italijanske škofovske konference, Tv2000, na sporedu pa bo ob sredah ob 21. uri, in sicer od 25. oktobra dalje.

Sodelovanje med Tajništvom za komukacijo in Tv2000
Program je nastal v sodelovanju med Tajništvom za komunikacijo Svetega sedeža ter TV2000 in bo imel devet nadaljevanj. Pozza se vsakič sreča tudi z enim izmed znanih laikov iz sveta kulture in  zabave. Prav tako oddaje vsebujejo ganljive zgodbe in pričevanja, med drugim tudi nekdanjih učencev don Milanija, družine otroka, ki ima redko bolezen ter ene izmed redovnic v klavzuri.

Intervju zaporniškega kaplana s svetim očetom
Prvih osem nadaljevanj programa »Očenaš« se prične z besedami svetega očeta, tem pa sledi pogovor z gostom. V zadnji oddaji bo predstavljen celotni pogovor zaporniškega kaplana v Padovi s papežem Frančiškom. Pozza je zatrdil, da je bil to izredni trenutek milosti. Danes predstavljamo še nekaj krajših odlomkov iz pogovora s svetim očetom.

Pravimo, da smo kristjani, da imamo Očeta, a živimo kot neverniki
»Pravimo, da smo kristjani, da imamo Očeta, vendar pa živimo – ne rečem kot živali – ampak kot neverniki, brez vere in delamo tudi slabo; ne živimo v ljubezni, ampak v sovraštvu, tekmovalno, v vojnah. Mislite, da je danes ime Boga posvečeno v Nigeriji, v dekletih, ki jih je ugrabil Boko Haram? Ali je posvečeno v kristjanih, ki se med seboj bojujejo za oblast? Je posvečeno v življenju tistih, ki najamejo morilca, da bi razrešili neko situacijo? Je posvečeno v življenju tistih, ki ne skrbijo za svoje otroke? Ne, tam ime Boga ni posvečeno.«

Kruha se ne meče stran
»Kot otroke so nas doma učili, da je potrebno kruh, ki pade na tla, takoj pobrati in poljubiti. Kruha se nikoli ni metalo stran. Kruh je znamenje edinosti sveta, je znamenje Božje ljubezni do tebe, ki ti daje jesti. In kaj so mame in babice naredile s kruhom, ki je ostal – in še vedno delajo? Dodale so mleko ali kaj drugega ter naredile pecivo. Kruha se ne meče stran.«

Modrost preprostih, ki vejo, da imajo Očeta, ki jih vedno čaka
»Spomnim se, da je nekoč v Buenos Aires prišla podoba Fatimske Marije. Na stadionu je potekala maša za bolnike, bilo je zelo veliko ljudi. Takrat sem bil že škof. Pred mašo sem šel spovedovat. Po koncu maše, ko so že skoraj vsi odšli, sem vstal, ker sem moral iti birmovat na drug del mesta. Prišla je neka gospa. Majhna, preprosta, zelo preprosta, oblečena v črno, kakor žene s podeželja na jugu Italije, kadar žalujejo. Vendar pa je imela sijoče oči. Rekel sem ji: "Babica, se želite spovedati? " Odgovorila je, da ja. Rekel sem ji: "Vendar vi nimate grehov." In ona mi je rekla – bila je Portugalka: "Vsi imamo grehe." "Pazite, mogoče Bog ne odpusti?" "Bog vse odpusti," je odvrnila. "Kako veste?" "Če Bog ne bi odpustil vsega, svet ne bi obstajal." V tistem trenutku sem jo želel vprašati, če je študirala na Gregoriani... to je modrost. Modrost preprostih, ki vejo, da imajo Očeta, ki jih vedno čaka.«