Pri papežu člani Svetovnega metodističnega sveta

VATIKAN (četrtek, 19. oktober 2017, RV) – S papežem Frančiškom so se danes srečali člani delegacije Svetovnega metodističnega sveta ter tako obeležili 50. obletnico začetka teološkega dialoga med metodisti in katoličani. Papež je spodbudil k nadaljevanju dialoga ter prizadevanju za spravo in polno občestvo.

Osvobojeni suženjstva tujosti
V tretji Mojzesovi knjigi Gospod naznani petdeseto leto kot posebno leto, ki med drugim vključuje osvoboditev sužnjev: »Posvetite petdeseto leto in razglasite po deželi osvoboditev vsem njenim prebivalcem!« (3 Mz 25,10). Papež Frančišek je izrazil hvaležnost Bogu, ker lahko v določenem smislu rečemo, da smo bili »osvobojeni suženjstva tujosti in medsebojne sumničavosti«. V petdesetem letu naj se vsakdo »vrne k svoji lastnini, vsak k svoji rodbini«, kot je povedal Gospod Mojzesu. »Zahvaljujoč tem petdesetim letom potrpežljivega in bratskega dialoga, lahko eni drugim zares rečemo z besedami apostola Pavla: 'niste več tujci' (Ef 2,19); ne v srcu in ne v pripadnosti Gospodu, v kreposti enega krsta, ki nas je postavil v resnično bratstvo. Smo in čutimo se 'domačini pri Bogu' (Ef 2,19),« je zatrdil papež.

Ponižno in iskreno srečanje
Nadaljeval je, da nas je do tega pripeljal dialog. Drugi vatikanski koncil še vedno poziva, naj težimo k še bolj poglobljenemu poznavanju in še pravičnejšemu spoštovanju med kristjani različnih izpovedi preko dialoga, ki poteka z ljubeznijo do resnice, z dejavno ljubeznijo in ponižnostjo. »Resnični dialog,« je zatrdil Frančišek, »nas neprestano spodbuja, da se srečamo s ponižnostjo in iskrenostjo, z željo, da bi se učili eni od drugih, brez irenizmov in brez pretvarjanja. Smo bratje, ki so po dolgem času razdvojenosti srečni, da so se ponovno našli in se od blizu odkrili, da skupaj hodijo in drugemu velikodušno odpirajo srce. Ko tako nadaljujemo, vemo, da je pot blagoslovil Gospod: zaradi njega se je začela in k njemu je usmerjena.«

Med seboj se krepiti s pričevanjem vere
Papež Frančišek je spomnil na zadnji dokument komisije za metodistično-katoliški dialog, ki je bil namenjen svetosti. Ustanovitelj metodistov John Wesley je želel pomagati bližnjemu, da bi živel sveto življenje. Kot je dejal papež, so njegov zgled in njegove besede mnoge opogumile, da so se posvetili svetim spisom in molitvi ter se tako učili spoznavati Jezusa Kristusa. »Ko v drugih zaslutimo znamenja svetega življenja, ko prepoznamo delovanje Svetega Duha v drugih krščanskih izpovedih, ne moremo, da se ne bi veselili,« je izpostavil. »Lepo je videti, kako Gospod obilno seje svoje darove, lepo je videti brate in sestre, ki v Jezusu sprejemajo naš isti razlog življenja. In ne samo to: drugi 'domačini pri Bogu' nam lahko pomagajo, da se še bolj približamo h Gospodu, in nas spodbujajo pri še bolj zvestem pričevanju evangelija …  Pustimo se medsebojno okrepiti s pričevanjem vere.«

Skupaj pomagati slabotnim
Vera postane otipljiva predvsem takrat, ko se konkretizira v ljubezni, predvsem v služenju revnim in izključenim. Starozavezni poziv k osvoboditvi vseh prebivalcev dežele je aktualen tudi za nas. Po papeževih besedah je del klica k svetosti, ki s tem, da je klic k občestvenemu življenju z Bogom, je prav tako klic k občestvu z drugimi. »Ko katoličani in metodisti skupaj pomagamo slabotnim in izključenim, tistim, ki se čutijo oddaljeni in tuji, čeprav prebivajo v naših družbah, odgovarjamo na Gospodovo povabilo.«

Prizadevati si za spravo in polno občestvo
Papež Frančišek se je ozrl tudi v prihodnost in dejal, da ostaja ena gotovost: »Ne moremo rasti v svetosti, ne da bi rasli v večjem občestvu«. Po njegovem prepričanju je to pot, ki odpira novo fazo dialoga, namenjenega spravi. »Ne moremo govoriti o molitvi in ljubezni, če skupaj ne molimo in si ne prizadevamo za spravo in za polno občestvo med nami,« je poudaril. Izrazil je željo, da bi prizadevanje za spravo bilo dar tako za metodistično in katoliško skupnost kot tudi za ves svet: »Naj bo spodbuda vsem kristjanom, da bodo vsepovsod služabniki sprave.« Božji Duh ustvarja čudež spravljene enosti. In to počne na svoj način, kakor na binkošti, ko je spodbudil različne karizme in jih vse povezal v enost, ki pa ni uniformnost, ampak občestvo. »Zato je treba, da smo skupaj kot učenci, ki pričakujejo Duha, kot bratje na poti,« je pripomnil sveti oče.

Skupaj zbrani pri lomljenju kruha
Ob koncu je še dejal, da je blagoslov teh petdesetih let v milosti, da smo odkrili eni druge in se med seboj obogatili. A kot je pripomnil, naloga še ni končana: »Naučili smo se prepoznati brate in sestre v Kristusu. Zdaj je čas, da se s ponižnim upanjem in konkretnim delom pripravimo na polno priznanje, do katerega bo z Božjo pomočjo prišlo, ko bomo končno lahko skupaj zbrani pri lomljenju kruha.« In ravno v ta namen so vsi navzoči na avdienci zmolili Očenaš.