V Španiji za blažene razglašenih 109 klaretincev. Med njimi izstopa lik brata Fernanda

VATIKAN (sobota, 21. oktober 2017, RV) – Kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je danes v barcelonski baziliki Svete družine daroval sveto mašo, med katero je za blažene razglasil 109 mučencev. Gre za redovnike Kongregacije misijonarjev sinov Marijinega brezmadežnega Srca oz. klaretince, ki so bili umorjeni iz sovraštva do vere v času španske državljanske vojne, in sicer leta 1936 in 1937.

Med njimi posebej izstopa lik brata Fernanda. Rodil se je 8. septembra 1905 v kraju Alió ter bil krščen dva dni zatem. V šoli se je posebej odlikoval po svojem vedenju in nadarjenosti. Leta 1912 mu je umrl oče, zato je morala mama sama poskrbeti za desetletnega Juana, sedemletnega Fernanda ter štiriletnega Romana. Začela je s prodajo živil ter uspela odpreti majhno ribarnico. Fernando je zelo rad hodil k sveti maši tudi med tednom, kadar je le mogel. Ko je imel trinajst let, mu je mama zaupala skrb za polja, ker pa je bilo zanj to zelo naporno, mu je našla službo natakarja v mestu Valls. Kasneje se je preselil v Barcelono, ter se čez tri leta vrnil domov. Leta 1925 je služil vojsko v Barceloni, poslali so ga na konjeniški oddelek vojašnice v bližini svetišča Marijinega Srca, za katerega so skrbeli klaretinci. Prav tam se je v njem rodil poklic v posvečeno življenje. H klaretincem je vstopil 14. avgusta 1929. Izkazal se je za zelo delovnega, z močnim značajem. Po poskusnem letu je izrekel zaobljube, nato pa je bil poslan za pomožnega kuharja v skupnost v Cerveri, v kateri je živelo 243 klaretincev, vključno s postulanti.

Razglasitev republike 14. aprila 1931 je prinesla nekatere spremembe tudi med misijonarji. Brat Fernando je bil zadolžen za vratarnico, saj je bil močne postave ter redkobeseden, zelo diskreten. Vratarnica je bila oddaljena od stanovanjskih prostorov, zato je, kadar je moral koga poklicati, dolgo hodil po brezkončnih hodnikih in molil rožni venec.

Ko so se začela preganjanja Cerkve z uboji bratov in duhovnikov, je njegov brat Juan prišel, da bi ga odpeljal domov, vendar je odklonil. V začetku leta 1934 je bil prestavljen v Mas Claret, kjer je bil zadolžen za kuhinjo in domače živali. Ko je leta 1936 prišel trenutek, da bi izrekel večne zaobljube, so predstojniki na njegovo prošnjo odgovorili negativno. Tako je bil postavljen pred odločitev: zapustiti kongregacijo ali nadaljevati z dodatnim poskusnim letom. Sprejel je, da je izrekel zaobljube za eno leto, saj je čutil, da bi moral biti redovnik.

21. julija 1936 je morala skupnost zapustiti samostan zaradi pripadnikov milice, ki so jim grozili. Brat Fernando se je zatekel k eni izmed družin v kraju Montpalau, kjer jim je pomagal pri delu v trafiki in baru. Nikoli ni opustil molitve ter želje, da bi postal redovnik, čeprav so mu mnogi svetovali, naj se poroči ter misli na to, da se reši. Kadar je slišal žalitve ter preklinjanje, je odločno posegel, zaradi česar je naletel na odpor in sovraštvo. To je bil razlog za to, da ga je lastnik, ki ga je gostil, poslal v zasilno zatočišče v drugem kraju. Zasegli so ga štirje pripadniki milice, ki so ga napadli in mučili. Na vsak način so ga želeli prisiliti, da bi grešil, vendar pa je ostal trden in je raje umrl. Tako je izpričal, da je redovnik ter da se ne more vdati grehu. Ko so njegovi mučitelji videli, da so njihovi poskusi in trpinčenje brata Fernanda neuspešni, so se odločili, da ga ustrelijo. To je bilo 13. avgusta 1936. Pokopali so ga na pokopališču v kraju Tárrega.