Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Srečanja in dogodki

Pri papežu jeruzalemski pravoslavni patriarh. Povabilo k prizadevanju za mir in enost

Papež Frančišek in patriarh Teofil III.

23/10/2017 16:36

VATIKAN (ponedeljek, 23. oktober 2017, RV) – »Zdaj se zavzemimo za to, kakor želi Gospod, da bi izgradili prihodnost polne sprave ter bratske skupnosti. Če tega ne bi storili, bi bila to največja krivda današnjega časa.« S temi besedami je papež Frančišek danes dopoldan v Vatikanu nagovoril jeruzalemskega pravoslavnega patriarha Teofila III. s spremstvom. Na začetku se mu je zahvalil za topel sprejem med apostolskim obiskom v Jeruzalemu maja 2014:

»Ohranjam živ spomin na pozorno skrb, s katerim ste spremljali mene in ekumenskega patriarha Bartolomeja v baziliki, v kateri so kraji, kjer je bil Jezus križan, pokopan in je vstal. Z ganjenostjo se spominjam postanka v molitvi pred praznim Grobom. Ob tem ponovno izražam svoje zadovoljstvo glede obnove tega presvetega kraja: s tem se ni zgolj ohranila celovitost spomenika preteklosti, ampak se je delalo tudi z namenom, da bi tudi v prihodnosti odmevalo pričevanje, ki izvira iz tistega praznega groba: "Vstal je, ni ga tukaj. Glejte kraj, kamor so ga položili." (Mr 16,6) Vesel sem, da so jeruzalemski grkokatoliški patriarhat, jeruzalemski armenski patriarhat in frančiškanska Kustodija Svete dežele skupaj odlično sodelovali, tako kot že prej pri obnovi bazilike rojstva v Betlehemu. Vaši blaženosti se prisrčno zahvaljujem za prizadevanje pri tem.«

Papež Frančišek je nato ponovno izrazil svojo bližino vsem, ki trpijo zaradi spopadov, zaradi katerih Sveta dežela trpi že več desetletij. Spomnil je, da negotovost situacije in nerazumevanje med stranmi še naprej povzročajo nevarnosti, omejevanje temeljnih pravic ter to, da mnogi zapuščajo lastno zemljo. »Zato Boga prosim za pomoč ter pozivam vse vpletene, naj si še bolj prizadevajo za vzpostavitev pogojev za trajen mir, ki bo utemeljen na pravičnosti ter priznavanju pravic vseh. Zato je potrebno odločno zavrniti uporabo nasilja, vsakovrstno diskriminacijo in nestrpnost do oseb ali  bogoslužnih prostorov judov, kristjanov in muslimanov. Sveto mesto, čigar status quo je potrebno varovati in ohranjati, bi moral biti kraj, kjer lahko vsi mirno sobivajo; v nasprotnem primeru se bo za vse in v neskončnost nadaljevala spirala trpljenja.«

»Posebno misel bi rad namenil vsem članom različnih krščanskih skupnosti v Sveti deželi. Želim, da bi bile vedno prepoznane kot sestavni del družbe ter bi si kot državljani in verniki neutrudno prizadevali za osebni prispevek za skupno dobro ter izgradnjo miru; da bi bili obrtniki sprave in razumevanja. Tovrstni prispevek bo učinkovitejši kolikor bolj bo udejanjeno vedno večje soglasje med različnimi Cerkvami na tem območju. Posebej pomembno je vedno večje sodelovanje pri podpori krščanskim družinam in mladim, da se ne bi znašli v situacijah, da bi morali zapustiti lastno zemljo. Pripadniki različnih veroizpovedi se bodo lahko ob skupnem delu na tem občutljivem področju bolje spoznali ter razvili vedno bolj bratske odnose.«

Sveti oče je pri tem spomnil na Jezusovo molitev v dvorani zadnje večerje: »da bi bili vsi eno ... da bo svet veroval.« (Jn 17,21) ter ponovno poudaril iskreno željo in prizadevanje za napredovanje po poti k polni enosti: »Dobro vem, da nekatere rane preteklosti še naprej puščajo sledi v spominu mnogih. Zgodovine ni mogoče spremeniti, vendar pa, ne da bi pozabili na veliko pomanjkanje dejavne ljubezni, skupaj uprimo pogled v prihodnost, polne sprave ter bratske skupnosti. Vodi nas isti Duh, zato ne dopustimo, da bi nam spomin na obdobja, zaznamovana s tišino ali medsebojnimi obtožbami, sedanje težave ter negotovost glede prihodnosti preprečevali, da bi skupaj hodili vidni enosti naproti; da bi skupaj molili in delali za oznanjevanje evangelija ter v služenju tistim, ki potrebujejo pomoč. Tudi teološki dialog med katoličani in pravoslavnimi je znamenje upanja, ki nas tolaži na poti. Kako lepo bi bilo reči o katoličanih in pravoslavnih, ki živijo v Jeruzalemu to, kar je evangelist Luka rekel o prvi krščanski skupnosti: "Vsi verniki so se družili med seboj ... eno srce in ena duša". (Apd 2,11; 4,32)«

Sveti oče je ob koncu nagovora ponovno izrazil svojo bližino bratom kristjanom v Sveti deželi ter svojo naklonjenost do prijateljev drugih velikih verstev, ki so prisotni na tamkajšnjem področju – v želji in molitvi, da bo kmalu za vse prišel dan stabilnega in dolgotrajnega miru. »Prosite za mir v Jeruzalemu: tisti, ki te ljubijo, naj živijo v miru ... Zaradi mojih bratov in prijateljev kličem: "Mir naj vlada v tebi"« (Ps 122,6-8).

23/10/2017 16:36