Pismo papeža Frančiška kardinalu Sarahu kot odgovor na njegovo opombo 'Commentaire'

VATIKAN (torek, 24. oktober 2017, RV) – »Eminenca, prejel sem pismo, datirano 30. september, v katerem ste mi želeli dobrohotno izraziti svojo hvaležnost za objavo Motu proprija Magnum Principium ter mi glede tega posredovati skrbno premišljeno opombo 'Commentaire', z namenom boljšega razumevanja besedila. Ko se vam iskreno zahvaljujem za prizadevanje in prispevek, si bom dovolil preprosto in jasno izreči nekaj pripomb na zgoraj omenjeno opombo, ki se mi zdijo pomembne za aplikacijo in pravilno razumevanje Motu proprija in se izogniti vsaki dvoumnosti.« Tako papež Frančišek začne pismo kardinalu Robertu Sarahu, prefektu Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, ki mu je 30. septembra poslal tako imenovani 'Commentaire', torej opombo na Motu Proprij Magnum Principium, s katerim je papež Frančišek spremenil 838. kanon zakonika Cerkvenega prava, ki se  po novem glasi:

Kan. 838 - § 1. Samo cerkvena oblast sme urejati sveto bogoslužje; to oblast ima apostolski sedež in v skladu s pravno določbo škof škofije.
§ 2. Apostolski sedež je pristojen, da ureja bogoslužje celotne Cerkve, izdaja bogoslužne  knjige, preverja v skladu s pravno določbo odobrene spremembe škofovske konference, ter skrbi, da liturgična določila povsod vestno spolnjujejo.
§ 3. Škofovske konference so pristojne, da zvesto pripravijo prevode bogoslužnih knjig v domače jezike, jih primerno prilagojene znotraj določenih meja odobrijo in izdajo za svoja področja, potem ko jih je potrdil Apostolski sedež.
§ 4. Naloga škofa njemu zaupane mu škofije Cerkve je, da znotraj meja svojih pristojnosti, za bogoslužje izdaja določbe, po katerih so se vsi dolžni ravnati.

Predvsem je potrebno poudariti pomembnost natančne razlike, ki jo določa novi MP, med recognitio in confirmatio, dobro uzakonjeno v §§ 2. in 3., ker s tem odpravlja prakso, privzeto v dikasteriju in v Liturgiam authenticam LA in jo je hotel novi MP odpraviti. Zato se ne more reči, da sta recognitio in confirmatio striktno sinonima (ali) se ju lahko zamenjuje, ali pa sta 'zamenjujoča na nivoju odgovornosti Svetega sedeža'.

Dejansko novi kanon 838 preko razločevanja med med recognitio in confirmatio zagotavlja različne odgovornosti Apostolskega sedeža pri izvajanju teh dveh dejanj in škofovskih konferenc. Magnum Principium ne podpira več tega, da morajo biti prevodi v skladu z vsemi točkami norm Liturgiam authenticam, kot je bilo to v preteklosti. Zaradi tega morajo biti posamezne točke LA pozorno na novo razumljene, vključno točke od 79. do 84. z namenom, da se razloči tisto, kar je zahtevano po zakoniku glede prevodov in to, kar je zahtevano glede upravičenih prilagoditev. Torej je jasno, da so bile nekatere točke LA odpravljene ali pa so izgubile veljavo v tistih pojmih, ki so bili na novo formulirani v kanonu po MP.

Glede odgovornosti škofovskih konferenc glede 'zvestega' prevoda, je potrebno natančno določiti, da je bila odločitev glede zvestobe latinščini in glede potrebnih popravkov naloga dikasterija, medtem ko sedaj norma podeljuje pravico škofovskim konferencam glede sodbe ali je v prevodu iz originala bolj dober in bolj skladen ta ali drugi pojem, četudi v dialogu s Svetim sedežem. Confirmatio torej več ne predpostavlja temeljitega preverjanja besede za besedo, razen v očitnih primerih, ki jih je potrebno predstaviti škofom za njihov nadaljnji premislek. To velja predvsem za pomembna predpisana besedila kot so evharistične molitve in od svetega očeta odobreni zakramentalni obrazci. V confirmatio je vključeno tudi preverjanje celovitosti knjige, torej preverjanje, da so bili prevedeni vsi deli tipične izdaje.

Tukaj je potrebno v luči MP dodati, da fideliter iz 3. § vključuje trojno zvestobo: najprej izvirnemu besedilu, zatem posameznemu jeziku, v katerega je prevedeno in razumljivosti besedila s strani naslovljencev.

V tem smislu recognitio vključuje samo preverjanje in zaščito skladnosti z zakonom in občestvom Cerkve. Proces prevajanja pomembnih bogoslužnih besedil (kot so zakramentalni obrazci, Vera, Očenaš) v jezik, iz katerega bodo potem veljali pristni prevodi, ne sme pripeljati do duha 'vsiljevanja' prevoda pripravljenega v dikasteriju škofovskim konferencam, saj bi to prizadelo pravico škofov, zagotovljeno s kanonom in že prej SC 36 § 4. Glede ostalega je veljavna analogija s kan. 825 § 1. glede prevoda Svetega pisma, za katerega ni potreben confirmatio s strani Apostolskega sedeža.

Napačno je torej pripisati besedi confirmatio namen besede recognitio (ali preveriti in zagotoviti skladnost z zakonom.) Seveda pa confirmatio ni samo čisto formalno dejanje, temveč potrebno za izdajo prevedene bogoslužne knjige in se podeli zatem, ko je bil prevod podvržen Apostolskemu sedežu za potrditev odobritve s strani škofov. Vse to pa v duhu dialoga in medsebojne pomoči pri razmisleku, ko je to potrebno in v spoštovanju vseh pravic in dolžnosti in  upoštevanju legalnosti določenega procesa in njegovih načinov.

Eminenca, na koncu potrjujem svojo bratsko zahvalo za vaše prizadevanje in ob ugotovitvi, da je bila opomba 'Commentaire' objavljena na nekaterih spletnih straneh in bila napačno pripisana vam, Vas vljudno prosim, da poskrbite za objavo tega mojega odgovora na istih spletnih straneh, kakor tudi, da ga pošljete škofovskim konferencam, članom in svetovalcem tega dikasterija.

V tem ko vas prosim za molitev, Vam zagotavljam svojo!
Bratski pozdrav,
Frančišek