2017-10-25 10:52:00

Papež sklenil kateheze o krščanskem upanju: Cilj našega upanja je raj


VATIKAN (sreda, 25. oktober 2017, RV) – Sveti oče je med današnjo splošno avdienco sklenil cikel katehez o krščanskem upanju, ki ga je začel decembra lani. Zadnjo je namenil raju, ki je cilj našega upanja. Kot je zatrdil, raj ni nek pravljičen kraj, še manj je čaroben vrt. Raj pomeni objeti se z Bogom, neskončno Ljubeznijo. Cilj našega življenja je namreč ravno to: da se vse izpolni in spremeni v ljubezen.

Na križu Jezus ni sam
Raj je ena od zadnjih besed, ki jih Jezus izgovori na križu, ko se z njimi obrne na desnega razbojnika. Ta evangeljski prizor o Jezusu, ki je križan med dvema razbojnikoma (glej Lk 23,33.38-43), je bil tudi izhodišče papeževe kateheze. »Na križu Jezus ni sam. Ob njem, na levi in desni, sta dva hudodelca. Morda si je kdo, ki je šel mimo tistih treh križev, dvignjenih na Golgoti, oddahnil, misleč pri tem, da je končno bilo zadoščeno pravici, ko se je takšne ljudi obsodilo na smrt.« Poleg Jezusa je tudi hudodelec, ki prizna, da si je zaslužil kazen. Imenujemo ga »dobri razbojnik«, ki drugemu ugovarja in pravi: midva prejemava, kar sva si zaslužila za svoja dejanja (glej Lk 23,41).

Jezus, spomni se me …
Papež Frančišek je izpostavil, da na Golgoti tistega tragičnega in svetega petka Jezus »dospe do skrajnosti svojega učlovečenja, svoje solidarnosti z grešniki«. Tam se uresniči, kar je prerok Izaija rekel o trpečemu Služabniku: »Med hudodelce je bil prištet« (glej Iz 53,12; Lk 22,37). Na Kalvariji ima Jezus še zadnje srečanje z grešnikom, da bi tudi njemu na stežaj odprl vrata svojega kraljestva. To je edini krat, ko se beseda raj pojavi v evangelijih. Jezus ga obljubi »ubogemu hudiču«, ki je na lesu križa imel pogum, da mu je namenil najponižnejšo od prošenj: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« (Lk 23,42). »Ni imel nekih dobrih del, ki bi bila kaj vredna, ničesar ni imel. Izročil se je Jezusu, ki ga prizna kot nedolžnega, dobrega, tako zelo drugačnega od njega. Zadostovala je tista beseda ponižnega kesanja, da se je dotaknil Jezusovega srca,« je pojasnil papež.

Oče vse do zadnjega čaka našo vrnitev
Dobri razbojnik nas spominja na naše resnično stanje pred Bogom: da smo njegovi otroci, da je sočuten do nas, da je nebogljen vsakokrat, ko mu pokažemo svojo hrepenenje po njegovi ljubezni. »V sobah mnogih bolnišnic ali v celicah zaporov se ta čudež ponavlja nešteto krat: ni osebe, četudi je še tako slabo živela, ki bi ji preostal samo obup in bi ji bila prepovedana milost. Pred Bogom se vsi pojavimo praznih rok.« Kakor cestninar iz prilike, ki se je v templju postavi v ozadje in tam moli (glej Lk 18,13). Kot je spodbudil sveti oče, vsakokrat ko človek med zadnjim izpraševanjem svoje vesti v življenju odkrije, da mu manjka precej dobrih del, ne sme obupati, ampak se izročiti Božjemu usmiljenju. To nam daje upanje in nam odpira srce. »Bog je Oče in vse do zadnjega čaka našo vrnitev. Izgubljenemu sinu, ki začne priznavati svoje krivde, oče zapre usta z objemom« (glej Lk 15,20).

 Raj je objem Boga
»Raj ni nek pravljični kraj, še manj je čaroben vrt. Raj je objem z Bogom, neskončno Ljubeznijo,« je izpostavil papež. Vanj vstopimo zahvaljujoč Jezusu, ki je za nas umrl na križu. »Kjer je Jezus, tam sta usmiljenje in sreča. Brez njega sta le mraz in mrak.« V trenutku smrti, kristjan ponavlja Jezusu: »Spomni se me.« In četudi ne bi bilo nikogar več, ki bi se nas spominjal, je Jezus tam, poleg nas. Želi nas povesti na najlepši kraj, kar jih obstaja. Želi nas povesti tja skupaj  z malo ali veliko dobrega, ki ga je bilo v našem življenju, da se ne bi nič izgubilo, kar je on že odrešil. V Očetovo hišo bo ponesel tudi vse tisto, kar v nas še potrebuje odkupitev: pomanjkljivosti in napake celotnega življenja. »To je cilj našega življenja: da se vse izpolni in se spremeni v ljubezen.«

Ljubezen bo ostala
Če to verujemo, nam smrt neha povzročati strah. Prav tako lahko upamo, da bomo s tega sveta odšli na veder način in z velikim zaupanjem. »Kdor je spoznal Jezusa, se ničesar več ne boji.« Tako bodo tudi mi lahko ponovili besede starčka Simeona, ki je bil blagoslovljen s srečanjem s Kristusom ob koncu življenje, preživetega v pričakovanju: »Gospod, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev« (Lk 2,29-30). V tistem trenutku ne bomo ničesar več potrebovali, ne bomo več videli na nejasen način. Ne bomo več zaman jokali, kajti vse bo preteklost, tudi prerokbe, tudi spoznanja. »A ne ljubezen, ta bo ostala. Kajti ljubezen ne bo nikoli minila,« je sklenil katehezo papež Frančišek.

 








All the contents on this site are copyrighted ©.