Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Srečanja in dogodki

Papež Frančišek nagovoril udeležence srečanja V dialogu (pre)misliti Evropo

Papež Frančišek med nagovorom v novi sinodalni dvorani. - AP

28/10/2017 18:15

VATIKAN (sobota, 28. oktober 2017, RV) – »Eminence, ekscelence, predstavniki oblasti, gospe in gospodje. Z veseljem se vam pridružim ob tem zaključnem trenutku dialoga (Pre)misliti Evropo. To je krščanski prispevek za prihodnost evropskega projekta in sicer na pobudo Komisije škofovskih konferenc evropske skupnosti (COMECE). Še posebej pozdravljam njegovo eminenco kardinala Reinharda Marxa, kakor tudi častitljivega Antonia Tajanija, predsednika evropskega parlamenta in se jima zahvaljujem za spoštljive pravkar meni namenjene besede. Vsakemu od vas izražam spoštovanje za udeležbo na razpravi o tem pomembnem področju. Hvala.« S temi besedami je papež Frančišek začel govor udeležencem srečanja (Re)thinking Europe / (Pre)misliti Evropo, ki je 27. do 29. oktobra, ki je v organizaciji Komisije škofovskih konferenc Evropske unije (COMECE) v sodelovanju s Svetim sedežem, potekalo v novi sinodalni dvorani v Vatikanu. Kot delegati Slovenske škofovske konference so se srečanja udeležili: msgr. Franci Šuštar kot vodja delegacije, p. Ivan Herceg DJ, dr. Igor Bahovec, Aleš Primc in Andreja Červek. Tomaž Kunstelj, veleposlanik RS pri Svetem sedežu pa je vodil eno od delavnic. Srečanja pa se je kot evropski poslanec udeležil tudi Lojze Peterle.

V dialogu (pre)misliti Evropo
Dialog je v teh dneh omogočil široko priložnost razmisleka z različnih zornih kotov o prihodnosti Evrope, saj so bile med vami navzoče različne cerkvene, politične, akademske osebnosti, kakor tudi preprosti predstavniki civilne družbe. Mladi so lahko predlagali svoja pričakovanja in upanja ter jih soočili s starejšimi, ki pa so prav tako imeli priložnost ponuditi svojo polno potovalko razmišljanj in izkušenj. Predvsem je pomenljivo, da je način tega srečanje bil pogovor v duhu svobodnega in odprtega soočenja, preko katerega ste se medsebojno obogatili in osvetlili pot v prihodnost Evrope, ali bolje pot, ki smo jo vsi skupaj poklicani prehoditi, da bi prebrodili krizo, v kateri smo ter se soočili z izzivi, ki nas čakajo.

Govoriti o krščanskem prispevku za prihodnost celine predvsem pomeni, vprašati se o nalogi nas kristjanov danes po teh deželah, ki jih je skozi stoletja oblikovala vera. Kakšna je naša odgovornost v času, ko obličje Evrope vedno bolj zaznamuje različnost kultur, verstev, medtem ko številni zaznavajo krščanstvo kot nekaj preteklega, oddaljenega in tujega?

Oseba in skupnost
Ob zahodu antične civilizacije, ko je slava Rima začela postajati ruševina, ki jih lahko še danes po mestu lahko občudujemo in so na meje antičnega imperija pritiskala nova ljudstva, je pri nekem mladeniču moč zaslediti glas psalmista: »Kdo je človek, ki hoče življenje in želi videti srečne dneve?« Ko je predlagal to vprašanje v Uvodu v Pravilo, je bil sv. Benedikt pozoren na svoje sodobnike in na naše pojmovanje človeka, ki je popolnoma drugačno, kot je bilo v obdobju grško rimske klasike in toliko bolj drugačno od nasilnega pojmovanja barbarskih napadov. Človek ni več preprosto civis, državljan, ki ima privilegij, da se vdaja brezdelju; ni več miles, bojeviti služabnik obstoječe oblasti; predvsem pa ni več servus, torej suženj kot trgovinsko blago, brez kakršne koli svobode, namenjeno le za delo in napor.

Sv. Benediktu ni bil mar socialni status, niti bogastvo, niti dosežena moč. Skliceval se je namreč na skupno naravo vsakega človeškega bitja, ki ne glede na svoj položaj, si želi življenje in srečne dni. Pri Benediktu ni vlog, so osebe, niso pridevniki ampak samostalniki. In to je ena od temeljnih vrednot, ki jo je prineslo krščanstvo, to je smisel za osebo ustvarjeno po Božji podobi. Izhajajoč iz tega počela so začeli graditi samostane, ki so sčasoma postali zibelka človeškega, kulturnega in verskega, kakor tudi ekonomskega preporoda celine.

Prvi in morda največji prispevek, ki ga lahko kristjani dajo današnji Evropi je s tem, ko jo spomnijo, da ona ni zbirka števil ali inštitucij, ampak jo sestavljajo osebe. Žal je opaziti, da se kakršen koli pogovor pogosto skrči na razpravo o številkah. Ni državljanov, so glasovi. Ni migrantov, so kvote. Ni delavcev, so ekonomski pokazatelji. Ni revežev, je prag revščine. Konkretnost človeške osebe je tako skrčena na bolj udobno in pomirjajoče  abstraktno načelo. To je razumljivo, saj imajo osebe obličje in nas zavezujejo k realni in dejavni 'osebni' odgovornosti, medtem ko številke služijo za dokazovanje, sicer tudi pomembno in uporabno, a ostanejo vedno brez duše. Služijo le kot alibi za ne prizadevanje, saj se nikoli ne dotaknejo mesa (konkretnosti).

Priznati, da je drugi predvsem oseba, pomeni ovrednotiti to, kar me povezuje z njim. Biti oseba me veže na druge, iz nas ustvarja skupnost. Drugi prispevek torej, ki ga lahko kristjani dajo za prihodnost Evrope, je ponovno odkritje smisla pripadnosti skupnosti. Ustanovni očetje evropskega projekta niso po naključju izbrali to besedo za identiteto novo nastajajočega političnega subjekta. Skupnost je namreč največji protistrup za individualizme, značilne za naš čas, za teženje, tako razširjeno danes na zahodu, da sebe pojmuje in živi v osamljenosti. Narobe je torej razumljen pojem svobode, kakor da je dolžnost biti sami, prosti kakršne koli vezi, zaradi katerega se je ustvarila izkoreninjena družba brez čuta za pripadnost in dediščino. In to je zame zelo resno.

Za kristjane je njihova identiteta predvsem v odnosnosti. Vključeni so kot udje v telo, Cerkev (prim. 1Kor 12,12), v katerem je vsakdo svobodno s svojo identiteto in posebnostjo udeležen pri skupni izgradnji. Analogno lahko prenesemo takšno razmerje tudi na področje medosebnih odnosov in civilne družbe. Pred drugim vsakdo odkrije svoje prednosti in pomanjkljivosti, svoje močne točke in svoje slabosti, ali z drugimi besedami, odkrije svoje obličje in razume svojo identiteto.

Družina kot prvotna skupnost ostane najbolj temeljni kraj tega odkritja. V njej je povzdignjena drugačnost in je istočasno ponovno sestavljena edinost. Družina je harmonična zveza razlik med moškim in žensko, ki je toliko bolj resnična in globoka, v kolikor poraja, sposobna odpreti se za življenje in za druge. Podobno je neka civilna skupnost živa, če zna biti odprta, če zna sprejeti drugačnost in odlike vsakega in če zna istočasno porajati nova življenja, kakor tudi razvoj, delo, inovacije in kulturo.

Oseba in skupnost sta torej temelja Evrope, ki ju kot kristjani hočemo in lahko prispevamo za njeno izgradnjo. Opeke za to stavbo pa so: dialog, vključevanje, solidarnost, razvoj in mir.

Prostor dialoga
Danes si vsa Evropa od Atlantika do Urala, od  severnega tečaja do Sredozemskega morja, ne more dovoliti ne dati priložnost, da je prostor dialoga, ki je istočasno iskren in konstruktiven, med katerimi imajo protagonisti enako dostojanstvo. Poklicani smo graditi Evropo, v kateri se lahko sreča in sooča na vseh nivojih, v nekem smislu kot je bila v antični dobi agorà. To je bil pravzaprav trg v polisu. Ni bil samo kraj ekonomske izmenjave, ampak središče politike, sedež, v katerem so izdelali zakone za dobrobit vseh. To je bil kraj, kjer se je izmenjaval čas tako, da ni nikoli manjkal v horizontalni razsežnosti vsakdanjega življenja tudi čas, ko se je zadihalo v onostranstvo in se je pogledalo čez kratkotrajno, bežno in navidezno.

To nas spodbuja, da premislimo pozitivno in konstruktivno vlogo, ki jo na splošno ima religija za izgradnjo družbe. Pri tem mislim na primer na prispevek medverskega dialoga pri spodbujanju medsebojnega poznavanja med kristjani in muslimani v Evropi. Žal je še vedno v veljavi laicističen predsodek, ki ni sposoben zaznati pozitivno politično in objektivno vlogo religije za družbo, ampak jo raje povezuje s čisto zasebnim in čustvenim področjem. Tako se je vzpostavila nadvlada 'edine' misli, dokaj razširjene na mednarodnih skupščinah, ki vidi v verski identiteti nevarnost zase in za lastno nadvlado in za to spodbuja umetno nasprotje med pravico do verske svobode z drugimi temeljnimi pravicami. Med njima je ločitev.

Spodbujanje dialoga, katerega koli dialoga, je temeljna odgovornost politike, ki pa se žal, kot pogosto opazimo, spremeni v področje spopada med nasprotujočimi se silami. Na mesto glasu dialoga se slišijo kriki po zahtevah. Na različnih delih je moč zaznati, da skupno dobro ni več osnovni cilj, kateremu je potrebno slediti. Takšno nezanimanje za to zaznajo številni državljani. Zaradi tega so v mnogih deželah našle rodoviten teren ekstremistične in populistične skupine, katerih protest je središče njihovega političnega sporočila, ne da bi pri tem ponudili alternativo pri izgradnji konstruktivnega političnega projekta. Dialog tako nadomesti jalovo nasprotovanje, ki pa lahko pelje v nevarnost civilno sobivanje ali hegemonijo politične oblasti, ki zapira in onemogoča pravo demokratično življenje. V prvem primeru se uničuje mostove, v drugem pa se gradi zidove. Današnja Evropa pozna oba.

Kristjani so poklicani spodbujati političen dialog, še posebej tam, kjer je ogrožen in se zdi da bo prevladal spopad. Kristjani so poklicani vrniti dostojanstvo politiki, razumljeni kot najvišje služenje za skupno dobro in ne kot zavzetje oblasti. To pa zahteva primerno formacijo, saj politika in umetnost 'improviziranja', temveč visok izraz osebnega zatajevanja in posvetitve v korist skupnosti. Za biti voditelj je potreben študij, priprave in izkušnja.

Vključevalni okvir
Skupna odgovornost voditeljev je spodbujanje Evrope kot vključevalne skupnosti, osvobojene temeljnega napačnega razumevanja, saj vključevanje ni sinonim za neprepoznavno skrivanje. Nasprotno, pristno vključevalni smo, ko se znajo ovrednotiti razlike, se jih sprejme kot skupno in obogatitveno dediščino. S tega vidika so migranti bolj vir kot pa breme. Kristjani so poklicani, da z vso resnostjo premišljujejo Jezusovo trditev: »Tujec sem bil in ste me sprejeli« (Mt 25,35). Še posebej pred dramo beguncev in pribežnikov ne smemo pozabiti dejstva, da so pred nami osebe, ki jih ne moremo izbirati ali škartirati, kot bi se nam zahotelo glede na politično, ekonomsko ali celo versko logiko.

Kljub vsemu pa to ni v nasprotju z dolžnostjo vsake vlade, da obravnava emigrantsko vprašanje z »krepostjo, ki je lastna oblastniku, torej previdnost.« Imeti mora tako srce odprto, kot zmožnosti, da lahko v polnosti integrirajo tiste, ki so prišli v državo, tako na družbenem, ekonomskem kot na političnem področju. Ne smemo misliti, da je migracijski pojav nek nerazsoden proces brez pravil, prav tako pa ne smemo postaviti zidov ravnodušnosti ali strahu. Prav tako pa tudi migranti ne smejo opustiti resno dolžnost, da spoznajo, spoštujejo in tudi prevzamejo kulturo in izročilo naroda, ki jih je sprejel.

Prostor solidarnosti
Prizadevati si za vključevalno skupnost pomeni postaviti prostor solidarnosti. Biti skupnost pravzaprav vključuje to, da se medsebojno podpira in torej, da niso samo nekateri, ki prenašajo težo in se še posebej žrtvujejo, medtem ko drugi ostajajo zasidrani pri obrambi privilegijev. Evropska unija, ki ob soočanju s svojimi krizami ne bo odkrila čuta, da je ena skupnost, ki se podpira in si pomaga – ne skupek majhnih interesnih skupin – bo izgubila ne samo eno izmed najpomembnejših izzivov svoje zgodovine, ampak tudi eno največjih priložnosti za svojo prihodnost.

Solidarnost, je beseda, za katero se večkrat zdi, da bi jo najraje izbrisali iz slovarja. Solidarnost, ki ima s krščanskega vidika razlog, da je v zapovedi ljubezni (prim. Mt 22,37-40), ne more, da ni življenjski sok žive in zrele skupnosti. Skupaj z drugim temeljnim počelom subsidiarnosti se nanaša ne samo na odnose med evropskimi državami in regijami. Biti solidarna skupnost pomeni, imeti skrb za najšibkejše v družbi, za reveže, za tiste, ki jih je ekonomski in družbeni sistem izločil, začenši pri ostarelih in brezposelnih. Solidarnost pa tudi zahteva, da se ponovno vzpostavi sodelovanje in medsebojna podpora med generacijami.

Od šestdesetih let prejšnjega stoletja obstaja medgeneracijski konflikt kot ga prej še ni bilo. Pri izročanju idealov, ki so ustvarili veliko Evropo, novim generacijam, bi lahko s pretiravanjem rekli, da se je rajši imelo izdajo kot pa izročilo. Po zavrnitvi tega, kar je prihajalo od očetov, je sledilo obdobje dramatične sterilnosti. Ne samo, ker se v Evropi rodi malo otrok, torej naša demografska zima, je pa tudi ogromno takih, ki so jim bile odvzete pravice, da bi se rodili, ampak tudi, ker se je odkrila nesposobnost izročitve materialnih in kulturnih orodij za soočanje s prihodnostjo. Evropa živi neke vrste pomanjkanje spomina. Ponovno postati solidarna skupnost pomeni, na novo odkriti vrednost lastne preteklosti, da obogatimo lastno sedanjost in jo izročimo zanamcem kot upanja polno prihodnost.

Toliko mladih je izgubljenih zaradi odsotnosti korenin in obetov, saj so izkoreninjeni in jih »premetava in kot valove razburka vsak veter nauka« (Ef 4,14), včasih tudi kot 'zaporniki' posesivnih odraslih, ki s težavo izpolnjujejo od njih zahtevano nalogo. Težko je breme vzgajanja. Ne samo, da ponudimo skupek tehničnega in znanstvenega spoznanja, ampak da se zavzamemo za »pospeševanje celostnega izpopolnjevanja človeške osebe, kakor tudi za dobro zemeljske družbe ter za izgradnjo bolj človeškega sveta.« To pa zahteva vključitev vse družbe. Vzgoja je skupna naloga, ki zahteva istočasno dejavno udeležbo staršev, šole in univerze, verskih institucij in civilne družbe. Brez vzgoje se ne poraja kulture, ampak postaja vitalno tkivo skupnosti vedno bolj zakrnelo.

Vir razvoja
Ko bo Evropa ponovno odkrila, da je skupnost, bo gotovo vir razvoja tako zase kot za ves svet. Razvoj je mišljen v pomenu, ki ga je blaženi Pavel VI. dal tej besedi: »Če hoče biti pristen, mora biti celosten, to se pravi, mora biti namenjen napredku vsakega človeka in celega človeka. Tako po pravici poudarja odličen izvedenec v teh stvareh: 'Mi ne sprejemamo, da bi ločili ekonomijo od človeškega, razvoj od civilizacij v katerih poteka. To kar nam res nekaj pomeni, je človek, vsak človek, vsaka skupina ljudi vse do celotnega človeštva« (Pavel VI., Popolorum progressio, 14).

Prav gotovo pa je za razvoj človeka pomembno delo, ki je bistveni dejavnik za dostojanstvo in zorenje osebe. Za to je potrebno delo in so potrebni primerni pogoji za delo. V minulem stoletju je veliko zgovornih zgledov krščanskih podjetnikov, ki so razumeli, da je uspeh njihovih pobud odvisen predvsem od možnosti ponuditi priložnost za zaposlitev in za to primerne pogoje. Ponovno je potrebno začeti pri takšnih pobudah, ki so tudi najboljši protistrup za neuravnoteženost, ki jo je povzročila globalizacija brez duše, 'kroglasta' globalizacija. Ta je bolj pozorna na dobiček kot na osebe povzročila razširjene žepe revščine, brezposelnosti, izkoriščanja in družbeni nemir.

Primerno bi bilo tudi ponovno odkriti potrebo po konkretnem delu, še posebej za mlade. Danes se mnogi izogibajo delu na nekoč ključnih področjih, saj jih imajo za težaška in nedonosna, pri tem pa pozabljajo, kako pomembna so za človeški razvoj. Kaj bi bilo z nami, če ne bi bilo prizadevnih ljudi, ki s svojim delom prispevajo za našo vsakdanjo prehrano? Kaj bi bilo z nami brez potrpežljivega in iznajdljivega dela tistih, ko tkejo oblačila, ki jih nosimo ali gradijo hiše v katerih živimo? Mnogi poklici, ki jih imajo danes za drugorazredne, so temeljnega pomena. To so tako iz družbenega vidika, predvsem pa zaradi zadovoljstva delavcev, ko se čutijo preko njihovega vsakodnevnega prizadevanja koristne tako zase kot za druge.

Od vlad se pričakuje, da ustvarjajo ekonomske pogoje, ki spodbujajo zdravo podjetništvo in primeren nivo vlaganja napora. Od politikov pa se pričakuje, da ponovno vzpostavijo 'uspešen krog', ki bo z vlaganji v prid družinam in vzgoji, dovoljeval skladen in miren razvoj znotraj celotne civilne skupnosti.

Obljuba miru
In končno, prizadevanje kristjanov v Evropi mora predstavljati obljubo miru. To je bila glavna misel, ki je poživljala podpisnike Rimskih pogodb. Po dveh svetovnih vojnah in strašnem nasilju ljudstev proti ljudstvom je prišel čas, da se uveljavi pravica do miru. To je pravica. Še danes pa vidimo, kako je mir krhka dobrina in posamezne in nacionalne logike skušajo izničiti pogumne sanje ustanoviteljev Evrope.

Pa vendar, biti delavci za mir (prim. Mt 5,9), ne pomeni samo prizadevati si za izogibanje notranjim napetostim, delati za to, da se končajo številni spopadi, zaradi katerih krvavi svet ali prinašati pomoč tistemu, ki trpi. Biti delavci za mir pomeni, biti pobudniki kulture miru. Za to pa je potrebna ljubezen do resnice, brez katere niso mogoči pristni medčloveški odnosi in prizadevanje za pravičnost, brez katere postane merilo v kateri koli skupnosti gospodovalna nadvlada.

Mir pa zahteva tudi ustvarjalnost. Evropska unija bo ohranila vero v svoje prizadevanje za mir toliko, kolikor ne bo izgubila upanja in se bo znala prenoviti, da bo lahko odgovorila na pričakovanja svojih državljanov. Ravno v teh dneh pred sto leti se je začela pri Kobaridu ena najbolj dramatičnih bitk Velike vojne. Bila je višek izčrpavajoče vojne, kar je prvi svetovni spopad bil in je imela žalosten primat ogromnih žrtev zaradi nesmiselnega osvajanja. Iz tega dogodka smo se naučili, da če se utrdimo za svojimi stališči, bomo gotovo izgubili. Danes gotovo ni čas gradnje utrdb, temveč čas poguma za delo, da uresničimo sanje ustanoviteljev soglasne združene Evrope, torej skupnosti ljudstev, ki si želijo deliti prihodnost razvoja in miru.

Biti duša Evrope
Avtor Pisma Diognetu zatrjuje, da so kristjani za svet, kot je duša za telo. Trenutno so poklicani ponovno dati dušo Evropi, prebuditi zavest in sicer ne zato, da bi zasedli prostore – to bi bil prozelitizem – temveč poživljati procese, ki bodo porajali nove dinamizme v družbi. In to je ravno to, kar je počel sv. Benedikt, ki ni bil od Pavla VI. po naključju izbran za zavetnika Evrope, saj se ni menil zato, da bi zapolnil prostore izgubljenega in zmedenega sveta. Podprt z vero je videl onkraj in je iz male subiaške votline začel z nalezljivim in neustavljivim gibanjem, ki je zarisalo novo obličje Evrope. Naj on, ki je bil glasnik miru, uresničevalec edinosti, učitelj civilizacije, pokaže tudi nam današnjim kristjanom, kako izvira iz vere vedno novo veselo upanje, sposobno spremeniti svet. Hvala.

Naj Gospod blagoslovi vse vas, blagoslovi naše delo, blagoslovi naša ljudstva, naše družine, naše mlade, naše ostarele, blagoslovi Evropo.

Blagoslovi vas Vsemogočni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh. Najlepša hvala. Hvala.

28/10/2017 18:15