Duhovne misli Benedikta XVI. za slovesni praznik Vseh svetih

Angelus, 1. november 2011
Slovesni praznik vseh svetih je ugodna priložnost, da dvignemo pogled od minljivih zemeljskih resničnosti, k Božji razsežnosti večnosti in svetosti. Današnje bogoslužje nas spominja, da je svetost izvirna poklicanost vsakega krščenega (prim. C 40) Kristus je namreč, ki je z Očetom in Duhom edini Sveti (prim. Raz 15,4), ljubil Cerkev kot svojo nevesto ter je zanjo dal samega sebe z namenom, da bi jo posvetil (prim. Ef 5,25-26). Zaradi tega so vsi člani Božjega ljudstva poklicani, da postanejo sveti, kakor trdi apostol Pavel: 'Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje' (1Tes 4,3). Povabljeni smo torej, da ne gledamo Cerkve samo v njeni časni in človeški plati, zaznamovani s slabostmi, ampak kot je sam Kristus hotel, kot 'občestvo svetih' (KKC 946). V 'Veroizpovedi' Cerkev izpovedujemo kot sveto, saj je kot Kristusovo telo, orodje za udeležbo pri svetih skrivnostih, predvsem pri sveti evharistiji in kot družina svetih, katerim smo bili v varstvo izročeni na dan krsta. Danes obhajamo ravno to nešteto občestvo vseh svetih, ki nam preko njihovih različnih življenjskih poteh kažejo poti svetosti, ki pa imajo en sam skupni imenovalec: hoditi za Kristusom ter se preoblikovati po Njem, kar je poslednji cilj našega človeškega življenja. Pravzaprav lahko vsi življenjski stanovi postanejo ob delovanju milosti, osebnem prizadevanju in zvestobi, poti posvečevanja.

Nebo in zemlja
Danes nam je v veselje, srečati se na slovesni praznik Vseh svetih. Ob tem prazniku razmišljamo o dvojni razsežnosti človeštva, ki ga simbolično izražamo z besedama 'zemlja' in 'nebo'. Zemlja predstavlja potek zgodovine, medtem ko nebo večnost, polnost življenja v Bogu. Prav tako pa ob tem prazniku razmišljamo v tej dvojni razsežnosti tudi o Cerkvi. Cerkev, ki je na poti skozi čas in tista, ki praznuje brez konca v nebeškem Jeruzalemu. Ti dve razsežnosti sta povezani v eno resničnost 'občestva svetih'. Resničnost, ki se začne tu spodaj na zemlji in se dopolni v nebesih. Na tuzemskem svetu je Cerkev začetek te skrivnosti občestva, ki povezuje človeštvo, torej skrivnosti, ki je poponoma osredotočena na Jezusa Kristusa. On je namreč uvedel v človeški rod to povsem novo dinamiko, to gibanje, ki vodi k Bogu in hkrati k edinosti, k miru in globokemu smislu. Jezus Kristus, pravi Janezov evangelij (11,52), je umrl, 'da bi razkropljene Božje otroke zbral v eno'. To njegovo delo se nadaljuje v Cerkvi, ki je neločljivo 'ena', 'sveta' in 'katoliška'. Biti kristjani ter pripadati Cerkvi pomeni, odpreti se temu občestvu kakor seme, ki se v zemlji odpre, umre in vzklije navzgor, proti nebu.

Svetniki, tisti, ki jih je za takšne razglasila Cerkev, kakor tudi vsi svetniki in svetnice, za katere samo Bog ve in ki jih danes obhajamo, so intenzivno živeli to dinamiko. V vsakem od njih je postal na oseben način, po svojem Duhu, ki deluje po Besedi in zakramentih, navzoč Kristus. Saj to, da smo združeni s Kristusom v Cerkvi, ne izniči osebnosti, temveč jo odpre, jo z močjo ljubezni preoblikuje in ji podeli že tukaj na zemlji razsežnost večnosti. Skratka, to pomeni, postati oblikovani po podobi Božjega Sina (prim. Rim 8,29) in uresničiti načrt Boga, ki je ustvaril človeka po svoji podobi in sličnosti. Ta vključitev v Kristusa pa nas odpre, kot smo rekli, za občestvo z vsemi drugimi člani njegovega mističnega telesa, ki je Cerkev, za občestvo, ki je popolno v nebesih, kjer ni nobene osamitve, nobenega tekmovanja ali ločitve. V današnjem prazniku že v naprej okušamo lepoto tega življenja in sicer v popolni odprtosti pogleda ljubezni do Boga in bratov, za katere smo prepričani, da so dosegli Boga v drugem in drugega v Bogu. S tem praznikom polnim upanja, častimo vse svetnike in se pripravljamo, da bomo jutri obhajali vernih duš dan. V svetnikih gledamo zmago ljubezni nad sebičnostjo in smrtjo ter vidimo, da hoditi za Kristusom vodi v življenje, v večno življenje ter daje smisel sedanjosti, torej vsakemu trenutku, saj ga napolnjuje z ljubeznijo in upanjem. Samo z vero v večno življenje imamo lahko radi zgodovino ter sedanjost in to brez navezanosti, s svobodo romarja, ki ljubi zemljo, saj ima srce v nebesih.

Svetniki kot botanični vrt
Z velikim veseljem obhajamo praznik vseh svetih. Ko bi obiskali botanični vrt in bi začudeno občudovali, koliko različnih rastlin in rož obstaja, bi spontano pomislili na Stvarnikovo domišljijo, s katero je napravil zemljo za čudovit vrt. Podoben občutek imamo, ko pomislimo na prizorišče svetosti. Svet postane pred nami kot vrt, v katerem je Božji Duh z občudovanjem vredno domišljijo obudil množico svetnikov in svetnic vseh starosti in družbenih slojev, jezikov, ljudstev in kultur. Med sabo so si sicer različni, vsak s svojo lastno osebno značilnostjo in duhovno karizmo, vsi pa zaznamovani z Jezusovim 'pečatom'(prim. Raz 7,3), z odtisom njegove ljubezni, ki jo je izpričal s križem. Vsi se sedaj veselijo na praznovanju brez konca. Ta cilj pa so dosegli, kakor Jezus, preko velikih stisk in preizkušenj tako (prim. Raz 7,14), da se je vsak soočil s tisto žrtvijo, ki je njemu pripadala, da bi bil tako deležen slave vstajenja.

Praznik vseh svetih
Slovesni praznik vseh svetih se je uveljavil v prvem tisočletju najprej kot skupno obhajanje mučencev. Že leta 609 je papež Bonifacij IV. posvetil Pantheon Devici Mariji in vsem mučencem. To mučeništvo pa lahko razumemo tudi v širšem pomenu, kot brezpogojno ljubezen do Kristusa. Ta ljubezen pa se izrazi v popolni podaritvi samega sebe Bogu in bratom. Do tega duhovnega cilja, h kateremu se stegujejo vsi krščeni, se pride po poti evangeljskih blagrov, kakor to nakazuje današnje slovesno bogoslužje (Mt 5,1-12a). To pot je začrtal Jezus sam. Po tej poti so se trudili hoditi svetniki in svetnice, kljub temu, da so se zavedali svojih človeških omejenosti. Med svojim zemeljskim bivanjem so bili ubogi v duhu, žalostni zaradi grehov, krotki, lačni in žejni pravičnosti, usmiljeni, čisti v srcu, delavci za mir ter preganjani zaradi pravičnosti. Bog pa jim je dal predokušati svojo lastno srečo že na tem svetu, v polnosti pa jo uživajo onkraj. Sedaj so potolaženi, podedovali so deželo, nasičeni so, odpuščeno jim je ter kot njegovi otroci gledajo Boga. Ali na kratko: 'njih je nebeško kraljestvo' (prim. Mt 5,3.10).

Na ta dan čutimo, da se v nas prebuja hrepenenje po nebesih, ki nas spodbuja, da pospešimo korak našega zemeljskega romanja. Čutimo, da se spušča v naša srca želja biti za vedno združeni z družino svetih, katerim po milosti že sedaj pripadamo. Kakor pravi znana duhovna pesem: 'Ko bo prišla množica tvojih svetnikov, Gospod, o kako želim, da bi bil med njimi!' O da bi ta lepa želja žarela v vseh kristjanih ter jim pomagala premagati vse težave, strahove in stiske! Položimo, dragi prijatelji svojo roko v materinsko roko Marije, Kraljice vseh svetnikov ter se ji pustimo voditi v nebeško domovino v spremstvu z dušami blaženih 'iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov' (Raz 7,9). V molitev vključimo tudi spomin na naše drage pokojne, katerih dan bomo jutri obhajali.