VATIKAN (torek, 31. oktober 2017, RV) – Papež Frančišek je med
jutranjo mašo v Domu sv. Marte dejal, da je za širjenje Božjega kraljestva potreben
pogum, da vržemo gorčično zrno in vmesimo kvas. Izhodišče homilije je bil današnji
evangeljski odlomek (glej Lk 13,18-21), v katerem Jezus primerja Božje kraljestvo
z gorčičnim zrnom in s kvasom. Papež je izpostavil, da sta oba majhna, a vendar imata
v sebi veliko moč, ki raste. Tudi moč Božjega kraljestva prihaja od znotraj.
Napetost med trpljenjem in slavo
Sv. Pavel v Pismu Rimljanom govori o napetostih, ki so v življenju: o trpljenju, ki
pa se ga ne da primerjati s slavo, ki nas čaka. Gre torej za »napetost med trpljenjem
in slavo«. Kot je pojasnjeval papež Frančišek, so te napetosti »goreče pričakovanje
veličastnega razodetja Božjega kraljestva«. To ni samo naše pričakovanje, ampak
tudi pričakovanje stvarstva, ki je podvrženo ničevosti kakor mi in ki je prav tako
usmerjeno proti razodetju Božjih otrok. Notranja moč, ki nas v upanju vodi k polnosti
Božjega kraljestva, pa je moč Svetega Duha. Papež je zatrdil: »Ravno upanje je
tisto, ki nas vodi k polnosti, upanje, da izstopimo iz tega zapora, iz te omejenosti,
iz tega suženjstva, iz te pokvarjenosti in dospemo do slave. To je pot upanja. Upanje
je dar Duha. Sveti Duh, ki je v nas, nas vodi k tej veličastni stvari, k osvoboditvi,
k veliki slavi. Zato Jezus pravi: V gorčičnem zrnu, v tem majhnem semenu je moč, ki
spodbuja nepredstavljivo rast.«
Imeti pogum
V nas in v stvarstvu je moč, ki spodbuja. Je Sveti Duh, ki nam daje upanje. Papež
Frančišek je razložil, kaj pomeni živeti v upanju. Pomeni, da nam te moči Duha pomagajo
rasti proti polnosti, ki nas čaka v slavi. A ker mora biti kvas vmešan, gorčično zrno
pa vrženo, sicer bi notranja moč ostala znotraj, tako Božje kraljestvo raste od znotraj,
ne zaradi prozelitizma. »Raste od znotraj,« je zatrdil papež, »z močjo
Svetega Duha. Cerkev je vedno imela pogum, da je vzela in vrgla, vzela in zamesila.
Tudi strah jo je bilo, da bi to storila. Velikokrat vidimo, da se ima raje 'pastoralo
konzerviranja', ne da bi se kraljestvu pustilo rasti. Tako ostanemo to, kar smo, mali,
na mestu, varni … In kraljestvo ne raste. Da bi kraljestvo raslo, je potreben pogum:
da vržemo zrno, da zamesimo kvas.«
Umazati si roke
Res je sicer, da če se zrno vrže, se ga izgubi, in če zamesim kvas, si umažem roke.
Vedno je neka izguba pri sejanju Božjega kraljestva, kot je pripomnil papež in posvaril:
»Gorje tistim, ki oznanjajo Božje kraljestvo z iluzijo, da si ne bodo umazali
rok. To so varuhi muzejev. Raje imajo lepe stvari in ne tega dejanja metanja, da bi
se tako sprožila moč, da bi se vmesilo in bi moč povzročila rast. To je Jezusovo in
Pavlovo sporočilo: napetost, ki gre od suženjstva greha k polnosti slave. Upanje je
tisto, ki gre naprej, upanje ne razočara. Kajti upanje je preveč malo, upanje je tako
majhno kot zrno in kot kvas.« Sveti oče je sklenil, da je upanje najponižnejša
krepost, je služabnica. A kjer je upanje, tam je Sveti Duh, ki pelje naprej Božje
kraljestvo. Vernike je povabil, naj si zastavijo nekaj vprašanj: »Danes se vprašajmo,
ali verujemo, da je tam, v upanju, Sveti Duh, s katerim lahko govorimo?«
All the contents on this site are copyrighted ©. |