Papež med oddajo Očenaš: Posvečevati ime Boga pomeni čutiti se kot otrok v Njegovih rokah

VATIKAN (četrtek, 2. november 2017, RV) – »Posvečeno bodi tvoje ime.« Tem besedam molitve Očenaš je bilo namenjeno drugo nadaljevanje televizijskega programa z istim naslovom. Od 25. oktobra naprej le-tega predvajajo vsako sredo ob 21. uri na televiziji Italijanske škofovske konference Tv2000. Oddajo v devetih delih pripravlja Marco Pozza, teolog in kaplan zapora v Padovi, nastala pa je v sodelovanju med Tajništvom za komunikacijo Svetega sedeža ter TV2000.

Prvih osem nadaljevanj se prične s krajšim odlomkom intervjuja s svetim očetom, temu pa sledi pogovor z gostom – navadno gre za enega izmed znanih laikov iz sveta kulture in zabave. V zadnji oddaji pa bo predstavljen celotni pogovor s papežem Frančiškom.

Zaporniški kaplan je v tokratni oddaji papeža vprašal, kako bi razložil pomen besed 'posvečevati ime Boga', ki je sicer že samo v sebi posvečeno: »Posvečeno bodi tvoje ime v nas, v meni. Velikokrat namreč mi, verniki, kristjani, dajemo žalostno, slabo pričevanje. Pravimo, da smo kristjani, da imamo Očeta, vendar pa živimo – ne rečem kot živali – ampak kot neverniki, brez vere in delamo tudi slabo; ne živimo v ljubezni, ampak v sovraštvu, tekmovalnosti, v vojnah. Mislite, da je danes ime Boga posvečeno v Nigeriji, v dekletih, ki jih je ugrabil Boko Haram? Ali je posvečeno v kristjanih, ki se med seboj bojujejo za oblast? Je posvečeno v življenju tistih, ki najamejo morilca, da bi razrešili neko situacijo? Je posvečeno v življenju tistih, ki ne skrbijo za svoje otroke? Ne, tam ime Boga ni posvečeno.«

Posvečevati ime Boga: čutiti se kot otrok v Njegovih rokah
Don Marco je zatem v pogovoru s svetim očetom omenil eno izmed izkušenj v zaporu, preko katere je razumel enega izmed načinov, na katerega se lahko posvečuje Božje ime. Eden izmed varovancev namreč vedno, kadar stopi v cerkev, trdno zaspi. Nekoč mu je skušal razložiti, da to morda ni najboljša navada, on pa mu je odgovoril, da trpi zaradi bolezni glave in nikjer ne uspe zaspati. Brez skrbi je le takrat, kadar je v cerkvi in takrat zaspi. Zatem je zaporniški kaplan spomnil na papežev odgovor mladim, ki so mu rekli, da včasih med adoracijo zaspijo, on pa jim je odgovoril, da to ni pomembno, saj jih Gospod kljub temu še naprej gleda. Don Marco se je ob omenjenem zaporniku naučil, kaj pomeni posvečevati Božje ime: častiti, biti v adoraciji. »Pomeni, da dopustiš, da te On gleda. Tudi jaz včasim med molitvijo zaspim. Sv. Terezija Deteta Jezusa je rekla, da se je tudi njej dogajalo isto in da je Gospodu, Bogu, Očetu všeč, kadar nekdo zaspi. Tudi Psalm 130 pravi: pred Bogom sem kakor otrok v naročju svojega očeta; to je eden izmed mnogih načinov, kako se posvečuje ime Boga: čutiti se kot otrok v Njegovih rokah.«

Modrost preprostih, ki vejo, da imajo Očeta, ki jih vedno čaka
Sveti oče je nadalje poudaril, da je ime Boga "usmiljenje". Odpusti vse. Odpusti vse. »Spomnim se, da je nekoč v Buenos Aires prišla podoba Fatimske Marije. Na stadionu je potekala maša za bolnike, bilo je zelo veliko ljudi. Takrat sem bil že škof. Pred mašo sem šel spovedovat. Po koncu maše, ko so že skoraj vsi odšli, sem vstal, ker sem moral iti birmovat na drug del mesta. Prišla je neka gospa. Majhna, preprosta, zelo preprosta, oblečena v črno, kakor žene s podeželja na jugu Italije, kadar žalujejo. Vendar pa je imela sijoče oči. Rekel sem ji: "Babica, se želite spovedati?" Odgovorila je, da ja. Rekel sem ji: "Vendar vi nimate grehov." In ona mi je rekla – bila je Portugalka: "Vsi imamo grehe." "Pazite, mogoče Bog ne odpusti?" "Bog vse odpusti," je odvrnila. "Kako veste?" "Če Bog ne bi odpustil vsega, svet ne bi obstajal." V tistem trenutku sem jo želel vprašati, če je študirala na Gregoriani ... to je modrost. Modrost preprostih, ki vejo, da imajo Očeta, ki jih vedno čaka.« Bog ne čaka, da boš ti potrkal na vrata. On je tisti, ki je potrkal na tvoja vrata, vznemiril tvoje srce. On te čaka prvi. To je usmiljenje.«