Msgr. Stanislav Zore: Najvišji zakon je torej človekovo resnično dobro

LJUBLANA – ŠENTVID (petek, 3. november 2017, RV) – »Spoštovani gostje, dragi bratje in sestre. Zbrani smo pri sveti maši v okviru srečanja Evropskega združenja za katoliško šolstvo.« S temi besedami v angleščini je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore začel homilijo v kapeli Zavoda sv. Stanislava, kjer je daroval sveto mašo za udeležence 90. generalnega zasedanja Združenja katoliških šol v Evropi (CEEC), ki poteka na temo: »Medkulturni dialog, avtonomija katoliške vzgoje in posodobljenje evropske ideje.

Posnetek celotne svete maše

Homilija v slovenščini
Spoštovani gostje, dragi bratje in sestre.
Zbrani smo pri sveti maši v okviru srečanja Evropskega združenja za katoliško šolstvo. Nebeškemu Očetu bomo darovali Jezusa Kristusa, ki je na enem od nočnih srečanj farizeju Nikodemu povedal enega najlepših stavkov Svetega pisma: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,16-17). Bog, ki ljubi svet. V tej ljubezni ne more drugače – takšna je narava njegove vsemogočnosti – kot da se vedno znova sklanja k svetu in mu govori besede usmiljenja in rešenja. Nikodem je Jezusovo misel sprejel in tudi sam postal nekdo, ki ljubi. Kakor se Bog ni ustavil pred daritvijo Sina za odrešenje sveta, tako se tudi Nikodem ni ustavil pred strahom in nasprotovanjem Jezusovih nasprotnikov, ampak je prinesel zmes mire in aloe, s katero je ovil s križa sneto Jezusovo telo, da sta ga z Jožefom iz Arimateje skupaj položila v grob.

Te misli so se mi porodile ob današnjem odlomku iz Pisma Rimljanom. V njem Pavel močno sočustvuje s svojimi rojaki, z Izraelci. Zaradi njih je v veliki žalosti in ima vedno bolečino v svojem srcu. Zanj je neznosna misel, da bi bili njegovi rojaki zavrženi. V tej bolečini se mu porodi strašna misel, da bi bil raje sam zavržen, ločen od Kristusa, namesto njegovih bratov, ki so njegovi rojaki po mesu. Sam bi rad stopil na njihovo mesto, samo da bi oni lahko bili rešeni.

Ali ni to poslanstvo vsakega človeka, ki na kakršen koli način in na kateri koli stopnji sodeluje pri vzgoji. Ne more v pravem pomenu besede sodelovati v vzgojnem procesu nekdo, ki ne ljubi. Ki ne ljubi teh, h katerim je poslan kot vzgojitelj. Pokazatelj te ljubezni je bolečina, ki jo povzroča neuspeh tistega, ki ga vzgaja. Učenec ali učenka mora na neki način postati duhovni otrok vzgojitelja in učitelja. Ko sv. Frančišek Asiški nagovarja svoje brate, jim pravi: »Če mati hrani in ljubi svojega telesnega sina, koliko bolj mora vsakdo ljubiti in hraniti svojega duhovnega brata« (FPVod 6,8). Učenec mora postati duhovni sin svojega učitelja, da mu bo učitelj v resnici dajal vsega samega sebe. Na ta način ne bo samo v službi njegovega poučevanja, ampak bo postal spremljevalec njegove vsestranske rasti.

Ljubezen, kakršno nam je razodel Jezus in jo je zaživel Nikodem in sv. Frančišek, postane temeljna postava v poslanstvu človeka, zlasti vzgojitelja in učitelja. Kdor ne ljubi, kdor je samo v službi in zgolj vrši svojo dolžnost, v svojem delovanju sledi zakonom in predpisom, ki jih za to področje izdajo pristojne oblasti. Gotovo je to potrebno, vendar je to najmanj, kar lahko naredimo za rast tistih, ki so nam zaupamo. Čeprav je beseda nekoliko pretirana, se na ta način spremenimo v uradnike, ki izpolnjujejo predpise, ne zmorejo pa živeti življenja.

Jezus nam kaže, da gre resnična ljubezen dlje. Resnične ljubezni ne vodijo predpisi, ampak jo vedno znova nagovarja človek, njegov konkreten položaj in razmere, v katerih se znajde. Spoštovanje sobote in sobotnega počitka je bil zelo jasen predpis, razčlenjen v vrsto določil, kaj se sme in kaj se ne sme. Jezus je vse te predpise in določila poznal. Vendar ti predpisi in določila niso določali njegovega ravnanja v srečanju s konkretnim človekom, ki je bil pred njim in je bil bolan v soboto. V soboto je potreboval njegovo ljubezen. V soboto mu je moral dati tisto, kar mu je lahko dal in kar je ta človek potreboval. Zato ga je prijel za roko in ga ozdravil, čeprav je bilo to proti predpisom postave.

Podobno moramo tudi mi vedno imeti pred seboj človeka. To ne pomeni, da predpisi, navodila in smernice niso pomembni in potrebni. Seveda so. Ne morejo pa postati ovira, ne morejo postati zid, skozi katerega ne moremo videti konkretnega učenca in njegovih trenutnih potreb, in ne morejo postati Prokrustova postelja, na kateri ljudi raztegujemo ali sekamo, da bodo končno ustrezali sistemu. Ljubezen najprej vidi potrebo, vidi stisko. Ne vidi samo zunanjosti, ampak vidi v srce in za zunanjim obnašanjem zazna notranje stanje človeka in potrebo, ki jo izraža. Ljubezen pa tudi zmore pogum, da človeku, da učencu da tisto, kar potrebuje, pa čeprav pri tem krši soboto, ki mu to prepoveduje. Konec koncev zadnji kanon Zakonika cerkvenega prava pravi, da je najvišji zakon rešitev duš. Najvišji zakon je torej človekovo resnično dobro.

Prosimo Gospoda, ji se je učlovečil, da bi nam razodel Očeta, ki je ljubezen, in ki je v tem razodevanju tudi sam svojim izkazal ljubezen do konca, naj tudi nas nauči, da smo ljubljeni, da bomo tudi sami znali ljubiti. Amen.