Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 31. nedeljo med letom

Mal 1,14-2,2.8-10
Kajti velik kralj sem, govori Gospod nad vojskami, in moje ime je strahu vredno med narodi! Zdaj zatorej, o duhovniki, ta odločba je za vas, duhovniki. Če ne poslušate in si ne vzamete k srcu, da bi dajali čast mojemu imenu, govori Gospod nad vojskami, pošljem na vas prekletstvo! Vi pa ste krenili s poti, krivi ste, da so se mnogi spotaknili ob postavi; razdrli ste Levijevo zavezo, govori Gospod nad vojskami. Zato vas tudi jaz izročim v prezir in ponižanje pred vsem ljudstvom, ker se ne držite mojih poti, temveč se v postavi ozirate na osebo. Mar nimamo vsi enega Očeta? Mar nas ni vseh ustvaril en Bog? Zakaj se torej drug drugemu izneverjamo in se onečašča zaveza naših očetov?

1Tes 2,7-9.13
Čeprav bi lahko uveljavili svoj ugled kot Kristusovi apostoli, ampak smo nastopali med vami z vso ljubeznivostjo. S prav takšno toplino, s kakršno mati neguje svoje otroke, smo vam hoteli dati ne samo Božji evangelij, ampak tudi svoje življenje, in sicer zato, ker ste se nam priljubili. Saj se spominjate, bratje, kako smo se trudili in kako smo se mučili: ko smo vam oznanjevali Božji evangelij, smo noč in dan delali, da ne bi bili komu izmed vas v breme. Prav zaradi tega se tudi mi neprenehoma zahvaljujemo Bogu, da ste besedo, ki ste jo slišali in prejeli od nas, sprejeli ne kot človeško besedo, ampak, kar resnično je, kot Božjo besedo, ki tudi deluje v vas, kateri verujete.

Mt 23,1-12
Tedaj je Jezus spregovoril množicam in svojim učencem: »Mojzesovo stolico so zasedli pismouki in farizeji. Vse torej, kar vam porečejo, storite in se tega držite, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli: napravljajo si namreč širše molitvene jermene in povečujejo obrobe na obleki. Radi imajo prvo mesto na gostijah in prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›rabi‹. Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›naš oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus. Največji med vami bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.

Razlaga cerkvenih očetov
Origen pravi: »Priznati moramo, da želje biti prvi ni najti samo med pismouki in farizeji, ampak tudi med člani Cerkve.« Neznani pisec k temu dodaja: »Vendar pa je prav, da izkazujemo čast tako dobrim kot tudi slabim duhovnikom, da se ne bi zgodilo, ko bi dober duhovnik bil grajan zaradi slabega, saj je bolje braniti pravičnega skupaj s podležem, kot pa rušiti pravičnega zaradi podleža.« Sv. Janez Krizostom pravi: »Dober pastir mora biti nezlomljiv sodnik do stvari, ki se tičejo njega, vendar pa mora biti prizanesljiv in usmiljen do tistih, katerim je njegova pastoralna oskrba namenjena.« Neznani pisec nadaljuje: »Laike v zmoti se z lahkoto popravlja, je pa skoraj nemogoče popravljati klerikov, ko postanejo podli. Položaj namreč ne posvečuje človeka, temveč človek posvečuje položaj, zato vsi duhovniki niso svetniki, toda vsi sveti pripadajo duhovnemu duhovništvu.« Tudi sv. Janez Krizostom nadaljuje: »Judovski duhovniki so skrbeli samo za to, da bi ugajali svojim poslušalcem in sledili vsem nestalnim željam.« Sv. Hieronim, Origen in sv. Janez Krizostom se strinjajo: »Nihče si ne more dati reči učitelj ali oče, razen za Boga Očeta in našega Gospoda Jezusa Kristusa.« Sv. Janez Krizostom pojasnjuje: »Jezus, ne samo, da prepoveduje svojim učencem želeti si prvi sedež, ampak jim zapoveduje, da iščejo zadnjega.« Origen in sv. Ciril Aleksandrijski dodajata: »Jezus sam je dal zgled ponižnosti. Čeprav je bil tako velik, je ponižal samega sebe.« Neznani pisec zaključi: »Na mesijanski svatbi bo protokol obreda obrnjen na glavo.«

Misli Benedikta XVI.
Med bogoslužjem današnje nedelje nas apostol Pavel povabi, da se približamo evangeliju »ne kot človeški besedi, ampak, kar resnično je, kot Božji besedi«(1Tes 2,13). S tem lahko v veri sprejmemo opomine, s katerimi se Jezus obrača na našo vest, da bi naše ravnanje preoblikovali po teh opominih. V današnjem odlomku Jezus graja pismouke in farizeje, ki so imeli v skupnosti vlogo učiteljev, saj je bilo njihovo obnašanje v očitnem nasprotju z naukom, ki so ga z doslednostjo nalagali drugim. Jezus je poudaril da »govorijo, pa ne delajo« (Mt 23,3). Še več: »Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti« (Mt 23,4). Dober nauk je vredno sprejeti, vendar pa ga lahko neskladno ravnanje razvrednoti. Zato Jezus pravi: »Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte« (Mt 23,3). Jezusovo ravnanje pa je popolnoma nasprotno. On prvi udejanja zapoved ljubezni, ki jo uči, ob tem pa tudi pravi, da je njeno breme lahko in prijetno, saj nam ga On sam pomaga nositi (prim. Mt 11,29-30).