S papežem Frančiškom skozi minuli teden (30. oktober – 4. november 2017)

Praznik vseh svetih je naš praznik
»Praznik vseh svetih je naš praznik. Ne zato, ker smo dobri, ampak ker se je Božja svetost dotaknila našega življenja. Svetniki niso popolni modelčki, temveč osebe, skozi katere je šel Bog,« je papež dejal vernikom, ki so se v sredo, na praznik vseh svetih, zbrali na Trgu sv. Petra pri opoldanski molitvi. »Kdor je z Jezusom, je blaženi, je srečen. Sreča ne pomeni imeti nekaj ali postati nekdo. Resnična sreča pomeni biti z Gospodom in živeti za ljubezen. Sestavine za srečno življenje se imenujejo blagri: blaženi so preprosti, ponižni, ki ustvarjajo prostor Bogu, ki znajo jokati za drugimi in zaradi svojih napak, ostajajo krotki, borijo se za pravičnost, so usmiljeni do vseh, varujejo čistost srca, vedno delajo za mir in ostajajo v slavi, ne sovražijo in tudi kadar trpijo, na hudo odgovarjajo z dobrim.«

To so torej blagri. Ne terjajo bučnih dejanj, niso namenjeni super ljudem, ampak so za nekoga, ki živi vsakodnevne preizkušnje in napore, kakor mi. »Svetniki so takšni: kakor vsi dihajo zrak, onesnažen z zlom, ki obstaja na svetu. A na poti nikoli ne izgubijo izpred oči Jezusove steze, nakazane z blagri, ki so kakor zemljevid krščanskega življenja,« je zatrdil papež in dodal, da je danes praznik vseh tistih, ki so dospeli na cilj, ki ga je razkrival ta zemljevid. »Ne samo svetniki s koledarja, ampak mnogi bratje in sestre izza  'sosednjih vrat', ki smo jih morda srečali in poznali. Danes je praznik družine, mnogih preprostih in skritih oseb, ki v resnici pomagajo Bogu peljati naprej ta svet. In teh je danes veliko!«

Sad vojne je smrt
V četrtek, na dan spomina vseh vernih rajnih, je papež Frančišek obiskal ameriško pokopališče v Nettunu, kjer je pokopanih 7.862 ameriških vojakov, ki so med drugo svetovno vojno izgubili življenje v različnih bitkah na italijanskih tleh. Sveti oče se je v tihi molitvi zaustavil med belimi nagrobnimi spomeniki, zatem pa daroval sveto mašo za vse padle v vojnah. Med homilijo je izpostavil, da se z vojno izgubi vse. »To je vojna: uničenje nas samih,« je dejal in poudaril, da je sad vojne smrt. Med povratkom nazaj v Vatikan se je sveti oče zaustavil tudi v Ardeatinskih jamah v Rimu, kjer je leta 1944 bilo ubitih 335 Italijanov, vojakov in civilistov. V Vatikanu pa se je odpravil še na grobove v baziliki sv. Petra, kjer je molil za tam pokopane papeže in vse pokojne.

Pot življenja ali pot smrti
V petek dopoldne je papež Frančišek v vatikanski baziliki daroval sveto mašo za kardinale in škofe, ki so umrli v zadnjem letu. »Razpotje, ki je pred nami že tukaj, v tem svetu, s smrtjo postane dokončno: ali pot življenja, torej tista, ki vodi v občestvo z Bogom, ali pa pot smrti, ki vodi daleč stran od Njega. 'Mnogi', ki se bodo prebudili za večno življenje, se razumejo kot 'mnogi', za katere je Kristus prelil kri. To je množica, ki zahvaljujoč usmiljeni Božji dobroti lahko izkusi realnost življenja, ki ne mine, popolno zmago nad smrtjo preko vstajenja,« je dejal sveti oče. »Ko se hranimo z njegovim telesom in njegovo krvjo, se združimo z njegovo zvesto ljubeznijo, ki v sebi nosi upanje na dokončno zmago dobrega nad zlom, trpljenjem in smrtjo. V moči te božanske vezi Kristusove ljubezni, vemo, da občestvo s pokojnimi ne ostaja samo neka želja, predstava, ampak postane realnost. Vera, ki jo izpovedujemo v vstajenje, nas vodi, da smo ljudje upanja in ne obupa, ljudje življenja in ne smrti, kajti tolaži nas obljuba večnega življenja, ki je ukoreninjena v združenosti z vstalim Kristusom.«

Univerze – migranti in begunci
Papež je prejšnji teden sprejel udeležence mednarodne konference o odgovornosti univerz na področju pojava migracije. Izpostavil je tri področja, kjer je prispevek univerz zelo pomemben: raziskovanje, poučevanje in družbeno pospeševanje. Katoliške univerze so si vedno prizadevale uskladiti znanstveno raziskovanje s teološkim ter v dialog postaviti razum in vero. Po papeževem prepričanju se je treba usmeriti v nadaljnje proučevanje vzrokov prisilnih migracij, pri tem pa opredeliti praktične rešitve, saj je osebam treba najprej zagotoviti pravico, da se jim ne bo treba izseljevati. Prav tako je pomembno premisliti negativne reakcije, včasih tudi diskriminacijske in ksenofobične, ki jih sprejemanje migrantov sproža v državah s starodavno krščansko tradicijo. Zagotove je vredno ovrednotiti tudi raznovrstnost prispevkov migrantov in beguncev v družbah, ki jih sprejemajo, kakor tudi države njihovega izvora. Papež je zbrane povabil, naj poglobijo teološki premislek o migraciji kot znamenju časov, pri tem pa izpostavil, da je Cerkev v migrantih vedno videla podobo Kristusa, ki je rekel: »Tujec sem bil in ste me sprejeli.«

Papež molil za Somalijo, Afganistan in New York
»Prosimo Gospoda, naj spreobrne srca teroristov in osvobodi svet sovraštva in ubijalske norosti, ki zlorablja ime Boga za širjenje smrti,« je dejal papež med opoldanskim nagovorom v sredo in se tako odzval na teroristične napade, ki so se v zadnjem času zgodili v Somaliji, Afganistanu in New Yorku.

Pri papežu družinsko podjetje Sixt
Sicer pa je papež Frančišek minuli teden sprejel v avdienco še vodstvo in zaposlene nemškega družinskega podjetja Sixt, ki preko svoje fundacije podpira otroke in mlade v različnih socialno ogroženih situacijah. »V Rim ste prišli, da bi se srečali s Petrovim naslednikom, ki so mu še posebej pri srcu najmanjši in najšibkejši, kakor so to otroci. Osušiti njihove solze preko konkretnih projektov pomoči pomeni zoperstavljati se kulturi odmetavanja ter prispevati in graditi bolj človeško družbo,« jim je dejal papež Frančišek.

Iz kapele Doma sv. Marte …
Sklenimo z mislijo iz papeževe jutranje homilije med mašo v Domu sv. Marte. V ponedeljek je govoril o dobrih pastirjih in njihovi bližini do ljudi. V torek pa je spregovoril o notranji moči, ki nas v upanju vodi k polnosti Božjega kraljestva. To je moč Svetega Duha. »Ravno upanje je tisto, ki nas vodi k polnosti, upanje, da izstopimo iz tega zapora, iz te omejenosti, iz tega suženjstva, iz te pokvarjenosti in dospemo do slave. To je pot upanja. Upanje je dar Duha. Sveti Duh, ki je v nas, nas vodi k tej veličastni stvari, k osvoboditvi, k veliki slavi. Zato Jezus pravi: V gorčičnem zrnu, v tem majhnem semenu je moč, ki spodbuja nepredstavljivo rast.«