2017-11-07 13:45:00

Papež med homilijo: Če izgubiš sposobnost čutiti se ljubljenega, si izgubil vse


VATIKAN (torek, 7. november 2017, RV) – Papež Frančišek je v današnji homiliji v Domu svete Marte poudaril, da ne smemo izgubiti sposobnosti, da bi se čutili ljubljeni. Sposobnost, da ljubimo, se lahko ponovno pridobi, če pa izgubimo sposobnost, da se čutimo ljubljeni, izgubimo vse. Sveti oče je o tem razmišljal ob današnjem odlomku iz evangelija po Luku (Lk 14,15-24). Jezus na besede »Blagor tistemu, ki bo obedoval v Božjem kraljestvu!«, ki jih je izrekel eden izmed gostov pri farizeju, odgovoril s priliko.

»Neki človek je priredil veliko večerjo in jih je mnogo povabil,« pripoveduje prilika. Prvi povabljenci niso želeli iti, ker jih ni zanimala ne večerja, ne ljudje, ne Gospodovo povabilo: prevzeli so jih njihovi lastni opravki, ki so bili močnejši od povabila. Nekdo je kupil pet jarmov volov, drugi njivo, spet drugi se je poročil. Skratka, spraševali so se, kakšno korist bi lahko imeli. Bili so prezaposleni, kakor mož, ki je zgradil nove kašče, kamor bi spravil svoje dobrine, a je še isto noč umrl.

Tako so bili navezani na lasten interes, da jih je to privedlo do notranje nesvobode, da niso bili sposobni razumeti zastonjskosti povabila. Sveti oče je posvaril pred takšno držo:

»Če se ne razume zastonjskosti povabila Boga, se ne razume ničesar. Pobuda Boga je vedno zastonjska. Kaj je treba plačati, da se gre lahko na to večerjo? Vstopnica je 'biti bolan', 'biti ubog', biti grešnik ... Tako lahko vstopiš, to je vstopnica: biti v potrebi tako na telesu kot na duši.«

Sveti oče je spomnil na dve drži: po eni strani gre za držo Boga, ki ne zahteva nobenega plačila in potem reče služabniku, naj pripelje revne, pohabljene, dobre in hudobne. Gre za zastonjskost, ki nima meja; Bog sprejme vse. Po drugi strani pa vidimo, da tisti, ki so bili povabljeni prvi, ne razumejo zastonjskosti. Podobna logika je tudi v priliki o izgubljenem sinu, ko starejši sin ne želi iti na praznovanje, ki ga je oče pripravil za njegovega brata, ki je odšel od doma: on tega ne razume.    

»"Ampak ta je zapravil ves denar, zapravil je dediščino s pregrehami in ti mu prirejaš zabavo? In jaz, ki sem katoličan, ki hodim k maši vsako nedeljo, ki opravim stvari – meni pa nič?" Ta ne razume zastonjskosti zveličanja, misli, da je zveličanje sad logike "jaz plačam in ti me zveličaš". Plačam s tem, s tem, s tem ... Ne, zveličanje je zastonjsko! In če ne vstopiš v to dinamiko zastonjskosti, ne razumeš ničesar. Zveličanje je Božji dar, na katerega se odgovori z drugim darom, z darom svojega srca.«

Sveti oče se je nato zaustavil še ob tistih, ki mislijo na lastne koristi; ki takoj, ko slišijo govoriti o darovih, pomislijo na povračilo: zdaj bom dal jaz njemu darilo, ob drugi priložnosti pa ga bo dal on meni.

»Gospod pa ne zahteva ničesar v zameno: le ljubezen, zvestobo, kot je On ljubezen in kot je On zvest. Zveličanja se ne more kupiti, preprosto se vstopi na svatbo. "Blagor tistemu, ki bo obedoval v Božjem kraljestvu": to je zveličanje.«

»Tisti pa, ki niso pripravljeni vstopiti na gostijo, se čutijo gotovi; izgubili so čut za zastonjskost, čut za ljubezen. Izgubili so še večjo in lepšo stvar in to je zelo slabo: izgubili so sposobnost, da bi se čutili ljubljeni.«

»In ko izgubiš – ne rečem sposobnosti ljubiti, ker je le-to mogoče tudi pridobiti – sposobnost čutiti se ljubljenega, ni več upanja; takrat si izgubil vse. To nas spomni na napis na Dantejevih vratih pekla: "Opustite upanje", izgubil si vse. Razmišljati moramo pred tem Gospodom, ki pravi: "Povem vam, želim, da se moja hiša napolni." Pred tem Gospodom, ki je tako velik, ki je tako ljubezniv, ki v svoji zastonjskosti želi napolniti hišo. Prosimo Gospoda, naj nas obvaruje, da ne bi izgubili sposobnosti čutiti se ljubljeni.«








All the contents on this site are copyrighted ©.