Papežev predgovor v biografiji o sv. Frančiški Cabrini, zavetnici migrantov

VATIKAN (sreda, 8. november 2017, RV) – 22. decmebra bo minilo 100 let od smrti sv. Frančiške Cabrini, zavetnice migrantov. Gre za ženo, ki je bila tudi mistikinja in je vse življenje pomagala italijanskim migrantom v ZDA. Ob tej priložnosti bo izšla njena biografija z naslovom Med nebom in zemljo, uvod vanjo pa je napisal papež Frančišek.

Sveti oče na začetku predgovora spomni, da je pred 100 leti v bolnišnici za migrante, ki jo je zgradila v Chicagu, umirala Frančiška Cabrini. Tudi takrat je bila, kakor vedno, na poti, saj je obiskovala dobrodelne ustanove za migrante, ki jih je ustanovila v dolgih letih svojega poslanstva. Vedno je želela pomagati ljudem, ki so bili potrebni pomoči in osamljeni. To je delala z neizmerno dejavno ljubeznijo, prinašajoč jim Božjo ljubezen.

Ko ji je Leon XIII. rekel, naj se odpove svojim misijonarskim sanjam zato, da bi poskrbela za italijanske migrante v Ameriki, je bila pokorna in pred njo se je na široko odprl nov svet: na stotisoče ljudi, ki so iskali delo in kruh daleč stran od svoje zemlje; ki so tvegali dolga in pogosto nevarna potovanja v nepoznane in sovražne zemlje. Razumela je, da ni šlo za začasen pojav, ampak za začetek novega zgodovinskega obdobja, v katerem so nova prevozna sredstva omogočala premik ogromnih množic prebivalstva, s čimer so se preoblikovala območja po vsem svetu.

Papež je nadalje v predgovoru zapisal, da je Frančiška razumela, da bo moderna doba zaznamovana s tovrstnimi migracijami ter z osebami, ki bodo izkoreninjene, ki se bodo soočale s krizo identitete, pogosto obupane ter brez sredstev, ki so potrebna za vključevanje v družbo. Zgradila je mnoge karitativne ustanove za sprejem ljudi ter nudenje različnih oblik pomoči – to je bil njen odgovor na nov potek zgodovine: sestre so nadaljevale s poslanstvom tudi ko so začeli prihajati migranti iz drugih držav, tudi takrat, ko so si v njihovih ustanovah začeli slediti drugi obrazi, druge barve in druga ljudstva.

Frančiška je prav tako razumela, da ne zadostujejo zgolj materialna pomoč, poučevanje jezika države, v katero prispejo ter zdravljenje, kadar je potrebno: samospoštovanje, globoka identiteta je bila povezana z njihovo versko korenino, z njihovo zvezo z Bogom. S sestrami so si prizadevale ponovno vzpostaviti to vez med rudarji, zaporniki ter zapuščenimi mladostniki, ki so živeli v nezakonitih okoliščinah na obrobju mest. Vključitev v novo državo je pomenilo tudi sprejemanje pravil in zakonov, kot tudi dostojanstvo: to so bili cilji, do katerih je želela, da bi prišli vsi migranti – cilji, ki so veljavni še danes.

Sveti oče nadalje poudari, da nam vse to pomaga razumeti, zakaj je prav žena postala zavetnica migrantov; žena, ki je znala udejanjiti lastnosti, ki so njim lastne – toplina, sprejem, konkretnost pri razumevanju potreb drugih, zastonjska pozornost do šibkih – skupaj s pogledom na spremembe, ki so pretresale svet. Žena, ki je znala združiti dejavno ljubezen s preroškim duhom, ki ji je pomagal razumeti manj pozitivne vidike modernosti – tiste, v katere so bili vključeni ubogi, ki pa jih izobraženci in politiki niso želeli videti.

Papež predgovor zaključi z besedami, da je lik Frančiške Cabrini prav zato danes zelo aktualen ter nas še uči, kakšna je pot, ki jo moramo prehoditi, da bi soočili epohalen pojav migracij z združevanjem dejavne ljubezni in pravičnosti.