Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Duhovne misli \ Misli Benedikta XVI.

Duhovne misli Benedikta XVI. za 32. nedeljo med letom

Današnji evangelij pa je tista znana prilika o desetih dekletih, ki so bile povabljene na svatbo, ki predstavlja nebeško kraljestvo ter večno življenje (prim. Mt 25, 1-13). - RV

11/11/2017 09:00

Vprašanje vstajenja, odpira nov pogled. To je pričakovanje Gospodove vrnitve. Zato nas vodi k premišljevanju o odnosu med sedanjim časom, časom Cerkve in Kristusovega kraljestva, ter prihodnjim časom (eshatonom), ki nas čaka, ko bo Kristus izročil kraljestvo Očetu (prim. 1Kor 15,24). Vsak krščanski pogovor o poslednjih rečeh, ki ga imenujemo »eshatologija«, vedno izhaja iz dogodka vstajenja: v tem dogodku so se poslednje reči že začele in so v nekem smislu že navzoče.

Sveti Pavel je verjetno leta 52 pisal prvo svoje pismo, Prvo pismo Tesaloničanom, kjer govori o tej Jezusovi vrnitvi, ki se imenuje parousia - prihod, nova in dokončna ter očitna navzočnost (prim. 1 Tes 4,13-18). Tesaloničanom, ki imajo svoje dvome in težave, apostol piše tako: »Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tako tudi tiste, ki so umrli, po Jezusu skupaj z njim pripeljal v slavo« (4,14). In nadaljuje: »Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu; nato bomo mi živeči, ki bomo ostali, obenem z njim odneseni na oblakih v višavo, Gospodu naproti, in tako bomo vedno z Gospodom« (4,16-17). Pavel opisuje Kristusov prihod, parousio, posebno živo in s simboličnimi podobami, ki posredujejo preprosto in globoko sporočilo: na koncu bomo vedno z Gospodom. To je bistveno sporočilo, onkraj podob: naša prihodnost je »bivanje z Gospodom«, kot verujoči smo že v svojem življenju z Gospodom; naša prihodnost, večno življenje, se je že začelo.

Eden od temeljnih elementov je pričakovanje, ki pa je istočasno tudi upanje. To nas spodbuja, da razumemo smisel časa in zgodovine kot »kairos«, kot ugodno priložnost za naše zveličanje. Jezus je to skrivnostno resničnost ponazoril s številnimi prilikami, med njimi tudi s priliko o devicah, ki čakajo na ženina. Človek je za časa svojega življenja v nenehnem pričakovanju: ko je otrok želi odrasti, ko odraste se želi uresničiti in uspeti, ko se postara, pričakuje zaslužen počitek. Toda pride čas, ko odkrije, da je premalo upal, če mu poleg službe in družbenega položaja ne ostane nič drugega, v kar bi polagal svoje upanje. Pot človeštva zaznamuje upanje, toda za nas kristjane to upanje vodi gotovost: Gospod je navzoč v minevanju našega življenja ter nas spremlja. Nekega, ne tako oddaljenega dne, bo vse to našlo dopolnitev v Božjem kraljestvu, kraljestvu pravičnosti in miru.

Sedaj pa, ko se spušča noč, nam Jezus pravi, naj bodo naše svetilke prižgane. In sicer luč vere, luč molitve, luč upanja in ljubezni!  Nam, ki nismo luč, lahko samo Kristus pravi: 'Vi ste luč sveta' ter nam tako zaupa skrb, da bo zasijala luč brezpogojne ljubezni, saj ko živimo krščansko ljubezen, vnašamo v ta svet Božjo luč ter tako kažemo na resnični izvor. Sveti Leon Veliki piše: »Kdor resnično živi v polnosti in čistosti v Cerkvi, kdor misli na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji (prim. Col 3,2), je v nekem smislu podoben nebeški luči. S tem, ko se trudi živeti v svetlobi svetega življenja, mnogim kaže kot zvezda pot, ki vodi k Bogu.«

Angelus, 6. november 2011
Svetopisemska berila današnjega nedeljskega bogoslužja nas vabijo, da nadaljujemo s premišljevanjem o večnem življenju, ki smo ga začeli z obhajanjem spomina vseh vernih rajnih. V tej točki je zelo jasna razlika med tistim, ki veruje in tistim, ki ne veruje, oziroma, kot lahko rečemo, med tistim, ki ima upanje in tistim, ki nima upanja. Sveti Pavel namreč piše Tesaloničanom: 'Nočemo pa, bratje, da ne bi vi ničesar vedeli o tem, kako je s tistimi, ki so zaspali, tako da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja' (1Tes 4,13). Vera v smrt in vstajenje Jezusa Kristusa, pripelje tudi na tem področju do odločilnega razpotja. Ponovno sv. Pavel spominja kristjane v Efezu, da so bili preden so sprejeli veselo sporočilo 'brez upanja in v svetu brez Boga' (Ef 2,12). Saj grško verovanje, poganski obredi in miti niso bili sposobni osvetliti skrivnosti smrti, kakor pravi starodavni napis: 'In nihil ab nihilo quam cito recidimus', kar pomeni 'Iz niča v nič bomo slej ko prej spet padli'. Če odmislimo Boga, če odmislimo Kristusa, bi svet znova padel v praznino in temo. To pa ponovno srečamo izraženo v sodobnem nihilizmu, s katerim se nehote žal okužijo številni mladi.

Današnji evangelij pa je tista znana prilika o desetih dekletih, ki so bile povabljene na svatbo, ki predstavlja nebeško kraljestvo ter večno življenje (prim. Mt 25, 1-13). S to veselo prispodobo pa nas Jezus pouči o resnici, ki pa nas pretrese, saj jih od desetih pet lahko vstopi na svatbo, ker imajo ob ženinovem prihodu olje, da lahko prižgejo svoje svetilke, medtem ko ostalih pet ostane zunaj, ker neumnice, niso prinesle s seboj olja. Kaj torej predstavlja to 'olje', ki je nujno potrebno, da nas spustijo na svatbo? Sveti Avguštin, kakor tudi drugi starodavni avtorji razberejo v tem simbolu ljubezen, ki se je ne more kupiti, temveč se jo dobi kot dar, se jo ohrani v notranjosti ter se jo udejanja v dobrih delih. Prava modrost je v tem, da izkoristimo umrljivo življenje za izvrševanje del usmiljenja, saj po smrti to ne bo več možno. Ko pa bomo obujeni za poslednjo sodbo, bomo sojeni glede na ljubezen, ki smo jo udejanjali med zemeljskim življenjem (prim. Mt 25, 31,46). To ljubezen pa nam je podaril Kristus, ki jo je Sveti Duh izlil v nas. Kdor veruje v Boga-Ljubezen, nosi v sebi nepremagljivo upanje, kakor svetilko, s katero bo lahko prešel noč smrti ter prispel do velikega praznovanja življenja.

Marijo, Sedež modrosti prosimo, da nas uči resnične modrosti, tiste, ki je v Jezusu meso postala. On je Pot, ki vodi od tega življenja k Bogu, k Večnemu. On nam je dal spoznati Očetovo obličje ter nam tako podaril ljubezni polno upanje. Zato se Cerkev obrača na Gospodovo Mater z besedami: 'življenje, veselje in upanje naše'. Naučimo se od nje živeti in umreti v upanju, ki ne razočara.

11/11/2017 09:00