Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Kateheze

Papeževa kateheza: Maša je molitev, je srečanje z Gospodom

Papež Frančišek med splošno avdienco pozdravlja vernike na Trgu sv. Petra - AP

15/11/2017 12:35

VATIKAN (sreda, 15. november 2017, RV) – Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco govoril o sveti maši kot molitvi. Maša je namreč molitev. In še več: je »najizvrstnejša, najvišja, najplemenitejša in istočasno najbolj konkretna molitev«. Je »srečanje ljubezni z Bogom po njegovi besedi ter po Jezusovem telesu in krvi«. Je »srečanje z Gospodom«.

Molitev je pogovor
A kot je papež dejal na začetku kateheze, je najprej treba odgovoriti na neko vprašanje. Kaj je pravzaprav molitev? In odgovoril: Molitev je predvsem »pogovor, je osebni odnos z Bogom. Človek je bil ustvarjen kot bitje, ki je v osebnem odnosu z Bogom, ki najde svojo polno uresničitev samo v srečanju s svojim Stvarnikom. Pot življenja vodi v dokončno srečanje z Gospodom.«

Maša – biti z Jezusom
Prva Mojzesova knjiga pravi, da je bil človek ustvarjen po podobi in podobnosti Boga, ki je Oče in Sin in Sveti Duh. To je popoln odnos ljubezni, ki je enost. Iz tega lahko razumemo, da smo vsi mi bili ustvarjeni v popolnem odnosu ljubezni, v stalnem dajanju in prejemanju, da bi tako lahko našli polnost vsega kar smo. Ko Mojzes pred gorečim grmom prejme Božji klic, ga vpraša po njegovem imenu. In Bog odgovori: »Jaz sem, ki sem« (2 Mz 3,14). Ta izraz v svoji izvorni obliki izraža navzočnost in naklonjenost. Takoj zatem namreč Bog doda: »Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov,« (2 Mz 3,15). »Tako tudi Kristus, ko kliče svoje učence, jih kliče zato, da bi bili z Njim,« je zatrdil papež Frančišek. »To je torej največja milost: doživeti, da je maša, evharistija, privilegirani trenutek, da smo z Jezusom in po Njem z Bogom in brati.«

Del pogovora je tudi tišina
Sveti oče je v nadaljevanju izpostavil, da je molitev, kot vsak pravi pogovor, prav tako znati ostati v tišini, v tišini z Jezusom. V pogovorih namreč obstajajo tudi trenutki tišine. Pripomnil je, da če pridemo nekaj minut prej k maši, naj bo to trenutek tišine, ko se pripravimo na pogovor, ne pa trenutek za klepetanje: »Je trenutek, da se umirim v srcu in se pripravim na srečanje z Jezusom. Tišina je zelo pomembna.« Pri maši namreč ne gre za nek spektakel, ampak da se srečamo z Gospodom, ki nas v tišini pripravlja in nas spremlja. »Ostati v tišini skupaj z Jezusom,« je ponovil.

Naučiti se reči 'Oče'
Iz skrivnostne tišine z Bogom privre njegova Beseda, ki odmeva v našem srcu. Jezus sam nas je naučil, kako je zares mogoče biti z Očetom, in to nam pokaže s svojo molitvijo. Evangeliji nam prikazujejo Jezusa, ki se umakne na samotne kraje, da bi molil. Ko učenci vidijo ta njegov tesen odnos z Očetom, začutijo željo, da bi tega bili deležni tudi sami, in Jezusa prosijo: »Gospod, nauči nas moliti« (Lk 11,1). Jezus odgovori, da prva stvar, ki je potrebna za molitev, je znati reči Oče. Papež je pojasnil: »Če nisem zmožen Bogu reči Oče, nisem zmožen moliti. Tako preprosto je to. Zato se moramo naučiti reči Oče. Reči Oče pomeni postaviti se v njegovo navzočnost z otroškim zaupanjem. A da bi se lahko naučili, je treba ponižno priznati, da potrebujemo poduk in enostavno reči: Gospod, nauči me moliti.«

Biti kakor otroci
Na prvem mestu je torej tole: biti ponižni, prepoznati se kot otroci, počivati v Očetu, zaupati mu. Da bi vstopili v Božje kraljestvo je nujno, da postanemo mali kakor otroci. V smislu, da otroci znajo zaupati, vedo, da nekdo skrbi zanje, kaj bodo jedli, kaj bodo oblekli in tako naprej (glej Mt 6,25-32). To je prva drža: zaupanje in zaupnost, kakor otroci do staršev. Vedeti, da se te Bog spominja, zate skrbi, skrbi za vse nas.

Pustiti se presenetiti
Druga lastnost, ki je prav tako lastna otrokom, pa je »pustiti se presenetiti«. Otrok vedno zastavlja na tisoče vprašanj, kajti odkriti želi svet. Čudi se tudi nad majhnimi stvarmi, saj je zanj vse novo. »Da bi lahko vstopili v Božje kraljestvo, si moramo dopustiti čudenje,« je izpostavil papež. In zastavil vprašanja: Ali se v svojem odnosu z Gospodom, v molitvi čudimo? Ali pa mislimo, da je molitev pogovor z Bogom, kakor to počnejo papagaji? Ali dopustimo, da nas Bog preseneti? Kajti Bog je Bog presenečenj. Srečanje z Gospodom je namreč vedno živo srečanje, ni »muzejsko srečanje«. Je živo srečanje in mi gremo k maši in ne v nek muzej. Gremo v živo srečanje z Gospodom.

Roditi se od zgoraj
V nadaljevanju kateheze je papež Frančišek spomnil še na prizor z Nikodemom (glej Jn 3,1-21). Nikodem gre k Jezusu, da bi ga spoznal. In Gospod mu pravi, da se je treba »roditi od zgoraj«. Kaj to pomeni? Se lahko »ponovno rodimo«? Ali je mogoče vrniti se in doživeti veselje in čudovitost življenja? Kot je zatrdil papež, je to temeljno vprašanje naše vere in to je želja vsakega pravega vernika: želja, da bi se še enkrat rodili, veselje, da bi še enkrat začeli. Ali mi imamo to željo? Ali si želim ponovno se roditi, da bi se srečal z Gospodom? Ali si to želite? To željo se namreč lahko z lahkoto izgubi, in sicer zaradi mnogih dejavnosti, mnogih načrtov, na koncu pa nam ostane malo časa in izpred oči izgubimo, kar je temeljno: naše življenje srca, naše duhovno življenje, naše življenje, ki je srečanje z Gospodom v molitvi.

Gospod se sreča z našo slabotnostjo
V resnici nas Gospod vedno preseneti, ko nam kaže, kako nas ljubi tudi sredi naših slabosti. »On je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet« (1 Jn 2,2). »Ta dar, ki je prava tolažba, je dar, ki nam je podarjen po evharistiji, preko poročne gostije, kjer se Ženin sreča z našo slabotnostjo. Gospod se sreča z našo slabotnostjo, da bi nas povedel k našemu prvemu klicu, kar je biti po Božji podobi in podobnosti. To je evharistija, to je molitev,« je sklenil katehezo papež Frančišek.

15/11/2017 12:35