2017-11-16 12:27:00

Papež Frančišek: Kategorični imperativ je nikoli zapustiti bolnika


VATIKAN (četrtek, 16. november 2017, RV) – Danes in jutri v Vatikanu poteka evropsko srečanje Svetovnega zdravstvenega združenja (World Medical Association) o vprašanjih o koncu človeškega življenja. Papež Frančišek je udeležencem poslal sporočilo in ga naslovil na Vincenza Paglio, predsednika Papeške akademije za življenje, ki je organizator srečanja.

Vprašanja, ki se nanašajo na konec zemeljskega življenja, so vedno vznemirjala človeštvo. Danes zaradi razvoja znanja in tehničnih sredstev prevzemajo nove oblike. »Medicina je namreč razvila večjo terapevtsko zmožnost, ki je omogočila premagati mnoge bolezni, izboljšati zdravje in podaljšati čas življenja. Ima torej zelo pozitivno vlogo,« zapiše papež. Danes je prav tako mogoče postaviti življenje v stanja, ki si jih v preteklosti nismo mogli niti predstavljati. Posegi v človeško telo postajajo vedno bolj učinkoviti, vendar pa vedno ne dosegajo rezultatov. Lahko pomagajo delovati biološkim funkcijam ali jih celo nadomestiti, a to ni vedno enakovredno podpori zdravja. Po papeževih besedah je torej treba dodati modrost, kajti danes obstaja zelo zahrbtna skušnjava, da bi vztrajali pri zdravljenjih, ki imajo močne učinke na telo, a včasih ne prispevajo k dobremu celotne osebe.

Papež Pij XII. je pred šestdesetimi leti anestezistom dejal, da ni obvezno vedno uporabiti vseh zdravstvenih sredstev, ki so na razpolago, in da se je v določenih jasnih primerih dopustno tudi vzdržati. Kot izpostavi Frančišek, moralno dopustno je torej odpovedati se terapevtskim sredstvom, ali pa jih prekiniti, kadar njihova uporaba ne ustreza etičnemu in humanističnemu kriteriju, ki se bo nadalje imenoval »sorazmernost zdravljenja«. Poseben vidik tega kriterija je, da upošteva rezultat, ki ga lahko pričakujemo, ter tudi stanje bolnika in njegove fizični in moralne moči. Dopušča se torej odločitev, ki se jo moralno označi kot odpoved »terapevtskemu vztrajanju«.

Papež Frančišek doda, da gre za odločitev, ki odgovorno sprejema »mejo človeškega smrtnega stanja« v trenutku, ko odkrije, da se mu ne more več zoperstavljati. S tem se noče povzročiti smrti, ampak se sprejme, da se je ne more preprečiti. Ta razlika v perspektivi na področje spremljanja pri umiranju vnaša človeško razsežnost, ne da bi opravičevala uboj življenja. Vidimo torej, da je ne posegati po nesorazmernih sredstvih ali prekiniti njihovo uporabo enakovredno izogibanju »terapevtski vztrajnosti«. Ta pa pomeni izvršiti dejanje, katerega etični pomen je popolnoma drugačen od evtanazije. Slednja je vedno nedopustna, v kolikor pomeni prekinitev življenja in s tem povzročitev smrti.

Seveda je v konkretnih primerih klinične prakse težko oceniti vse faktorje in neko splošno pravilo izvajati na mehaničen način ni dovolj, nadaljuje papež. Potrebno je »dejanje razločevanja«, ki upošteva moralni predmet, okoliščine in namene vključenih subjektov. »Osebna in odnosna razsežnost življenja ter tudi samega umiranja, ki je vedno skrajni trenutek življenja, mora pri oskrbi in spremljanju bolnika imeti prostor, ki ustreza dostojanstvu človeškega bitja.« Na tej poti ima bolna oseba temeljno vlogo. Odločitve mora sprejeti pacient, če je za to pristojen in tega zmožen. Predvsem on je tisti, ki v pogovoru z zdravniki oceni zdravljenje, ki se mu predlaga, in presodi njegovo dejansko sorazmernost v konkretni situaciji, s tem da se zdravljenju odpove, če je ta sorazmernost pomanjkljiva. Seveda pa takšna ocenitev v današnji medicinski praksi ni lahka.

Frančišek tudi spomni, da so določeni zdravstveni posegi vedno bolj zahtevni in dragi, s tem pa dostopni manjšemu številu oseb. Vidimo lahko sistematično tendenco rasti neenakosti na področju zdravljenja, ki je očitna predvsem na globalni ravni, predvsem ko primerjamo različne celine. A navzoča je tudi znotraj najbogatejših držav, kjer je dostop do zdravstvenih storitev vedno bolj odvisen od ekonomske zmožnosti oseb.

Sredi vse te kompleksnosti mora biti absolutno evidentna »največja zapoved o odgovornosti do drugega«, ki jo jasno vidimo v evangeljskem prizoru o Samarijanu. »Lahko bi rekli, da je kategorični imperativ nikoli zapustiti bolnika,« poudari papež. Tesnoba zaradi stanja, ki nas vodi na prag največje človeške meje, in težke odločitve, ki jih je treba sprejeti, nas izpostavljajo skušnjavi, da bi se izmaknili odnosu. »A to je kraj, kjer se bolj kot katera koli druga stvar zahtevata ljubezen in bližina, ko prepoznamo mejo, ki nas vse povezuje in nas ravno dela solidarne. Vsak naj da ljubezen na način, ki mu je lasten: kakor oče ali mati, sin ali hči, brat ali sestra, zdravnik ali bolničar. A naj jo da! In če vemo, da v bolezni ne moremo vedno zagotoviti ozdravitve, lahko in moramo za živečo osebo vedno skrbeti, ne da bi mi sami krajšali njeno življenje, a tudi brez nekoristnega zoperstavljanja njeni smrti.« V tej smeri si tudi prizadeva paliativna medicina, ki je po papeževih besedah zelo pomembna tudi na kulturni ravni, saj se bori proti vsemu, kar bi umiranje naredilo še bolj tesnobno in trpeče, torej proti bolečini in osamljenosti.

Znotraj demokratičnih družb je k temam te vrste treba pristopiti s potrpežljivostjo, na resen in premišljen način, s pripravljenostjo najti čim bolj skupne rešitve,  tudi normativne. Na eni strani je treba upoštevati različnost svetovnih nazorov, etičnih prepričanj in verskih pripadnosti, in sicer v ozračju medsebojnega poslušanja in sprejemanja. Po drugi strani pa se država ne more odpovedati zaščiti vseh vpletenih subjektov, s tem da brani temeljno enakost, po kateri je v skladu s pravom vsak prepoznan kot človeško bitje, ki živi skupaj z drugimi v družbi. Papež poudari, da je posebno pozornost treba nameniti najšibkejšim, ki ne morejo sami uveljavljati svojih interesov. Če manjka to jedro bistvenih vrednot skupnega bivanja, potem pade tudi možnost, da bi razumeli tisto priznanje drugega, ki se ga predpostavlja v vsakem dialogu in v samem življenju. Tudi zakonodaja na medicinskem in zdravstvenem področju zahteva takšno široko vizijo in celoten pogled na to, kaj najbolj podpira skupno dobro v konkretnih situacijah








All the contents on this site are copyrighted ©.