Duhovne misli Benedikta XVI. za 33. nedeljo med letom

Božja Beseda predzadnje nedelje bogoslužnega leta nas vabi k čuječnosti in dejavnosti, medtem ko pričakujemo ponovni prihod Gospoda Jezusa ob koncu časov. Evangeljski odlomek pripoveduje znano priliko o talentih, kot jo je zapisal sv. Matej (Mt 25,14-30). 'Talent' je bil antični rimski kovanec velike vrednosti, ki pa je ravno zaradi priljubljenosti te prilike postal sinonim za osebne darove, ki jih je vsak poklican razvijati. V resnici besedilo govori o 'človeku, ki se je odpravljal na potovanje in je poklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje' (Mt 25,14). Človek iz prilike predstavlja namreč Kristusa samega, služabniki so njegovi učenci in talenti so darovi, ki jim jih je Jezus zaupal. Zato ti darovi poleg naravnih sposobnosti predstavljajo bogastvo, ki nam ga je Jezus zapustil kot dediščino, da bi obrodili sadove. Ta dediščina je njegova Beseda ohranjena v svetem evangeliju, krst, ki nas prenovi v Svetem Duhu, molitev Oče naš, s katero se kot sinovi povezani s Sinom obračamo na Boga, nadalje njegovo odpuščanje, ki ga je zapovedal prinašati vsem ter zatem zakrament njegovega žrtvovanega telesa in njegove prelite krvi. Če rečemo na kratko: Božje kraljestvo, ki je On sam, navzoč in živ med nami. Ta zaklad je Jezus zaupal svojim prijateljem na koncu svojega zemeljskega bivanja.

Današnja prilika pa vztraja pri notranji drži, s katero sprejmemo in cenimo ta dar. Strah je pri tem prav gotovo napačna drža. Služabnik, ki se boji svojega gospodarja ter njegove vrnitve, skrije kovanec v zemljo in tako ta ne obrodi nobenega sadu. To se zgodi na primer, če nekdo, ki je prejel krst, birmo, obhajilo, skrije te darove pod preprogo predsodkov, pod napačno podobo Boga. S tem ohromi vero in dejanja ter tako izda Gospodova pričakovanja. Prilika pa tudi povzdigne dobre sadove učencev, ki veseli prejetega daru, ga ne skrijejo zaradi strahu ali ljubosumnosti, temveč ga množijo tako, da vabijo k udeležbi pri njem in ga delijo z drugimi. Da, to, kar nam je Kristus podaril, se množi samo, če se podarja! Ta zaklad je narejen zato, da se porablja, unovči, deli z drugimi, kakor nas o tem poučuje apostol Pavel, veliki upraljalec z Jezusovimi talenti.

Evangeljski nauk, ki nam ga današnje bogoslužje ponuja, je imel močan vpliv na zgodovinsko družbenem nivoju, saj je v krščanskih narodih prebujal dejavno in podjetniško miselnost. Toda osnovno sporočilo se nanaša na duha odgovornosti s katerim sprejmemo Božje kraljestvo, torej z odgovornostjo do Boga in do človeštva. To držo srca je popolnoma poosebila Devica Marija, ki je potem, ko je sprejela najdragocenejši zaklad, Jezusa samega, ga z neizmerno ljubeznijo podarila svetu. Prosimo jo, naj nam pomaga, da bomo 'dobri in zvesti služabniki' ter bomo tako nekega dne deležni 'veselja našega Gospoda'.

Angelus, 13. november 2011
Božja Beseda današnje predzadnje nedelje v bogoslužnem letu nas opominja o minljivosti zemeljskega bivanja ter nas vabi, da bi ga živeli kot romanje s pogledom usmerjenim na cilj, na Boga, ki nas je ustvaril. In ker nas je ustvaril zase (prim. sv. Avguštin, Izpovedi 1,1), je On naš poslednji cilj in smisel našega bivanja. Neizogibni prehod do te resničnosti pa je smrt, za katero pa pride poslednja sodba. Apostol Pavel nas spominja, 'da bo Gospodov dan prišel, kakor pride tat ponoči' (1Tes 5,2), torej nenapovedano. Zavest o ponovnem prihodu Gospoda Jezusa v slavi nas spodbuja živeti v budnem pričakovanju njegove pojavitve tako, da se nenehno spominjamo njegovega prvega prihoda.

V znani priliki o talentih, ki jo je zapisal evangelist Matej (prim. 25,14¬30), Jezus pripoveduje o treh služabnikih, ki jim je gospodar, preden je odpotoval, zaupal svoje imetje. Dva sta prav ravnala, saj sta prejeto podvojila. Nasprotno pa je tretji skril prejeti kovanec v luknjo. Ko se je gospodar vrnil domov, je zahteval od služabnikov obračun za to, kar jim je zaupal. Medtem, ko je bil s prvima dvema zadovoljen, pa je bil nad tretjim razočaran. Ta služabnik, ki je skril talent, ne da bi od njega dobil obresti, se je namreč zelo uštel. Obnašal se je namreč, kot da se njegov gospodar ne bo več vrnil, kot da ne bo prišel dan, ko bo zahteval od njega obračun za to, kar je počel. S to priliko želi Jezus poučiti svoje učence, naj dobro uporabijo svoje darove. Bog namreč vsakega človeka pokliče v življenje ter mu da darove, hkrati pa mu zaupa njemu lastno poslanstvo. Neumno bi bilo misliti, da imamo pravico do njih, kakor tudi, da bomo prikrajšani za smisel življenja, če jih bomo uporabili. Ko sv. Gregor Veliki razlaga to priliko, opozori, da nihče od nas ni prikrajšan za dar Gospodove brezpogojne ljubezni. Takole je zapisal: 'Zato je potrebno, moji bratje, da pri vsakem dejanju, ki ga morate storiti, skrbno pazite na brezpogojno ljubezen'. Potem, ko je svetnik natančno določil, da je resnična ljubezen v tem, da ljubimo tako prijatelje kot sovražnike, je dodal: 'če je kdo ostal brez te kreposti, izgubi vse, kar ima ter se ga potem, ko se mu odvzame prijeti talent, vrže ven v temo'.

Dragi bratje, sprejmimo povabilo k čuječnosti, na katero nas večkrat opozarja Sveto pismo. Čuječnost je namreč drža tistega, ki ve, da se bo Gospod vrnil in bo hotel videti sadove svoje ljubezni. Brezpogojna ljubezen je osnovna dobrina, ki naj bi pri vsakem obrodila sadove. Brez nje je vsak drugi dar brez pomena (prim. 1Kor 13,3). Če nas je Jezus tako ljubil, da je dal svoje življenje za nas (prim. 1Jn 3,16), čemu potem ne bi ljubili Boga z vsem, kar smo ter resnično iz srca ljubili drug drugega (prim. 1Jn 4,11)? Samo, če bomo brezpogojno ljubili, bomo tudi mi deležni veselja našega Gospoda. Naj nam bo Devica Marija učiteljica dejavne in vesele čuječnosti na poti k srečanju z Bogom.