Papežev predgovor v knjigi 'Diakonija v misli papeža Frančiška. Uboga Cerkev za revne'

VATIKAN (ponedeljek, 20. november 2017, RV) – Danes so v Vatikanu na novinarski konferenci predstavili knjigo z naslovom Diakonija v misli papeža Frančiška. Uboga Cerkev za revne. V njej so zbrani govori papeža Frančiška na temo diakonije, dodani pa so tudi nagovori o tej tematiki iz časa, ko je opravljal škofovsko službo v Buenos Airesu. Avtor knjige je Enzo Petrolino, predsednik Skupnosti diakonije v Italiji, predgovor pa je napisal sveti oče.

Pomembno je oblikovanje »diakonske zavesti«
V njem najprej spomni, da je v preteklih desetletjih Cerkev doživela izredno duhovno in pastoralno rast zahvaljujoč poglobljenemu sprejetju dokumentov Drugega vatikanskega koncila. Stalni diakonat je ponovno našel korenine svoje prisotnosti v skupnosti vernikov ter v širši družbi. Cerkev v njem najde izraz ter hkrati življenjsko spodbudo za to, da bi sama postala vidno znamenje diakonije Kristusa Služabnika v zgodovini ljudi. Krščanske skupnosti bi morale biti po papeževih besedah prežete z občutljivostjo za oblikovanje »diakonske zavesti«.

Diakonsko poslanstvo najde svojo identiteto v oznanjevanju evangelija
Služba diakonskega poslanstva najde svojo identiteto v oznanjevanju evangelija, kot je Janez Pavel II. poudaril med homilijo leta 1979, ko je nagovoril novoposvečene diakone. Spomnil jih je na besede, ki jih diakoni slišijo med posvečenjem, ko jim škof izroči evangeljsko knjigo: »"Sprejmi Kristusov evangelij. Njegov glasnik si postal; glej, da boš veroval, kar boš bral; učil, kar boš veroval; živel, kar boš učil." Tako ste bili poklicani, da si vzamete k srcu besede Apostolskih del. Kot diakoni ste bili pridruženi Petru in Janezu ter vsem apostolom. Podpirate apostolsko poslanstvo in ste soudeleženi pri njegovem oznanjevanju. Kakor apostoli morate tudi vi čutiti nujno potrebo za to, da bi z besedami in deli oznanjevali vstajenje Gospoda Jezusa. Tudi vi morate prinašati Božjo besedo v življenje njegovega svetega ljudstva.«

Sveti oče nato spomni na besede iz apostolske spodbude Veselje evangelija, kjer je zapisal, da je dobro, da se duhovniki, diakoni in laiki redno srečujejo, da bi skupaj našli sredstva in načine za bolj privlačno oblikovanje oznanjevanja. (št. 159).

Središče diakonije Cerkve je v evharistični skrivnosti
Vsa diakonija Cerkve ima po papeževih besedah svoje središče v evharistični skrivnosti ter se izrazi v prvi vrsti v služenju revnim, ki v sebi nosijo obličje trpečega Kristusa. Ko je cesar diakonu Lovrencu, ki je bil ekonom rimske škofije, rekel, naj prinese bogastvo škofije s katerim bi plačal in ne bi bil umorjen, se je ta vrnil z reveži. Reveži so bogastvo Cerkve. Če si lastnik banke, vendar pa je tvoje srce ubogo, nenavezano na denar, gre v tem primeru vedno za služenje. Pri uboštvu gre za služenje potrebnim, za služenje drugim.

Uboga Cerkev za revne
»Torej uboga Cerkev za revne,« ponovno poudari sveti oče v predgovoru ter opiše, kako je izbral ime »Frančišek«. Po izvolitvi za papeža ga je kardinal Hummes objel ter rekel, naj ne pozabi na uboge. V povezavi z ubogimi je takoj pomislil na sv. Frančiška Asiškega in tako je v njegovo srce prišlo ime; ime Frančiška Asiškega, za katerega izročilo pravi, da je bil diakon. »Zame je človek uboštva, človek miru, človek, ki ljubi in varuje stvarstvo. Človek, ob katerem bi se morali navdihovati diakoni,« še doda sveti oče.

Pionirji nove civilizacije ljubezni
Ob koncu pa zapiše, da bi morali na diakonsko službo gledati kot na sestavni del tega, kar je Drugi vatikanski koncil storil z namenom, da bi celotno Cerkev pripravil na prenovljeno poslanstvo v današnjem svetu. Diakone lahko po njegovem mnenju upravičeno imenujemo pionirji nove civilizacije ljubezni, kot je rad poudaril tudi Janez Pavel II.