Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva

Apostol Pavel trdi, da je v dvojni ljubezni do Boga in do bližnjega podana in izpolnjena celotna postava. Tako je vsa postava uresničena v občestvu s Kristusom, v veri, ki oživlja ljubezen. Opravičeni smo s tem, da stopamo v občestvo s Kristusom, ki je ljubezen. Isto vidimo v evangeliju na slovesni praznik Kristusa Kralja. Gre za evangelij o Sodniku, katerega edino merilo je ljubezen. Sprašuje nas edino to: ali si me obiskal, ko sem bil bolan? Ko sem bil v ječi? Ali si mi dal jesti, ko sem bil lačen? Ali si mi dal obleko, ko sem bil nag? In tako pravičnost odloča v ljubezni. Zato moremo ob sklepu tega evangelija reči naslednje: samo ljubezen, samo ljubezen do bližnjega. Ljubezen pa uresničuje občestvo s Kristusom. Opravičeni smo torej tedaj, ko smo zedinjeni s Kristusom, in na noben drug način.

Preidimo zdaj k vprašanju: kakšne so temeljne kristjanove naravnanosti v zvezi s poslednjimi rečmi: smrtjo, koncem sveta? Prva naravnanost je gotovost, da je Jezus vstal, da je z Očetom, in prav tako je z nami, za vedno. Nihče ni močnejši od Kristusa, ker je z Očetom, je z nami. Zato smo varni, osvobojeni strahu. To je bistveni vidik krščanskega oznanjevanja. Kristus živi, premagal je smrt in vse zle moči. Živimo v tej gotovosti, v tej svobodi, v tem veselju. To je prvi vidik našega življenja v zvezi s prihodnostjo.

Na drugem mestu je gotovost, da je Kristus z menoj. Ker pa se je v Kristusu prihodnji svet že začel, to daje tudi gotovost upanja. Prihodnost ni temina, v kateri nihče ne najde smeri. Ni tako. Brez Kristusa je tudi danes za svet prihodnost temna, toliko je strahu pred prihodnostjo. Kristjan ve, da je Kristusova luč močnejša in zato ne živi v nejasnem upanju, marveč v upanju, ki daje trdno gotovost in pogum za soočanje s prihodnostjo.

Končno, tretja naravnanost. Sodnik, ki bo spet prišel – je Sodnik in Zveličar hkrati –, nam je zaupal nalogo, da na tem svetu živimo kakor on. Podelil nam je svoje talente. Zato je naša tretja naravnanost naslednja: odgovornost za svet, za brate pred Kristusom in hkrati tudi gotovost glede njegovega usmiljenja. Oboje je pomembno. Ne živimo, kakor da bi bilo dobro in zlo isto, ker more biti Bog samo usmiljen. To bi bila prevara. V resnici živimo v veliki odgovornosti. Imamo talente, dolžni smo delati za to, da se ta svet odpre Kristusu in se prenovi. Kljub svojemu delu in čeprav v svoji odgovornosti vemo, da je Bog resničen Sodnik, smo tudi prepričani, da je ta Sodnik dober, poznamo njegov obraz, obraz vstalega Kristusa, Kristusa, ki je bil križan za nas. Zato smemo biti prepričani v njegovo dobroto in iti naprej z velikim pogumom.

Misli Benedikta XVI. ob izročitvi apostolske spodbude Africae Munus v Cotonuouju v Beninu 20. novembra 2011
Eno od prvih poslanstev Cerkve je oznanjevanje Jezusa Kristusa in njegovega evangelija med narodi, oziroma evangelizacija tistih, ki so na tak ali drugačen način oddaljeni od Cerkve. Ta ni samo neka novica ali neka beseda, ampak je odprtost in sprejetje Osebe: učlovečene Besede, Jezusa Kristusa. Samo on ima besede večnega življenja. Po Kristusovem zgledu so vsi kristjani poklicani, da odsevajo Očetovo usmiljenje in luč Svetega Duha. Evangelizacija predpostavlja in vsebuje tudi spravo ter pospešuje mir in pravičnost.

Obnovimo odločitev pripadnosti Kristusu in služenju njegovemu kraljestvu sprave, pravičnosti in miru. Njegovo kraljestvo lahko ogroženo v naših srcih, kjer Bog naleti na našo svobodo. Samo mi sami lahko preprečimo njegovo kraljevanje nad nami in posledično nad družinami, družbo in zgodovino. Zaradi Kristusa so se mnogi možje in žene zoperstavili skušnjavam tega sveta in zvesto živeli svojo vero, včasih vse do mučeništva.

Tudi danes lahko vidimo, kako vladajo uspeh, moč, denar in oblast, zaradi česar težko sprejmemo Kristusa Kralja, kralja, ki je postal služabnik najmanjših in najbolj ponižanih, kralja, katerega prestol je križ. Pa vendar se ravno tako razodeva Kristusova slava. V ponižnosti svojega zemeljskega življenja, najde oblast za sodbo sveta. Vladati je zanj služiti. Tudi mi moramo slediti to pot služenja, biti pozorni na krik ubogega, šibkega in odrinjenega. Krščeni ve, da ga njegova odločitev slediti Kristusu lahko vodi do velikih žrtev, včasih tudi do žrtvovanja življenja. Ampak Kristus je smrt premagal. Vodi nas v nov svet, v svet svobode in sreče. Tudi danes nas mnoge vezi s starim svetom in mnogi strahovi držijo v ujetništvu in nam preprečujejo, da bi živeli svobodni in veseli. Pustimo Kristusu, da nas osvobodi tega starega sveta! Naša vera v Njega, ki premaga vse naše strahove, vse naše nesreče, nam bo pomagala vstopiti v novi svet, v svet, kjer pravičnost in resnica nista le parodija, v svet notranje svobode in pomirjenosti s sabo, drugimi in Bogom. To je dar, ki nam ga je Bog podaril ob krstu. Bodite pogumni! Posebno vi trpeči, bolniki, oboleli za aidsem in drugimi boleznimi, vsi, ki jih je družba pozabila. Bodite pogumni! Jezus se je hotel poistovetiti z malimi, z bolnimi, želel je z vami deliti vaše trpljenje in v vas videti brate in sestre, da bi vas osvobodil vsega hudega in vsakega trpljenja. Vsak bolnik, vsak ubogi si zasluži naše spoštovanje in našo ljubezen, ker nam po njem Bog kaže pot v nebesa.