S papežem Frančiškom skozi minuli teden (20. – 25. november 2017)

Splošna avdienca: Maša je memoriale
»Maša je daritveni spomin (memoriale) na Kristusovo velikonočno skrivnost. Po njej smo soudeleženi pri njegovi zmagi nad grehom in smrtjo; daje polni smisel našemu življenju,« je dejal papež Frančišek med splošno avdienco, ko je nadaljeval kateheze o evharistiji. Maša kot daritveni spomin (memoriale) ni le navadno spominjanje dogodkov preteklosti, ampak jih naredi navzoče in aktualne. Evharistija nas vedno vodi na sam vrh Božjega zveličavnega delovanja. Ko Gospod Jezus za nas postane razlomljen kruh, zliva na nas vse svoje usmiljenje in svojo ljubezen, kakor je to storil na križu. Tako prenavlja naše srce, naše življenje in naš način, kako vstopamo v odnos z njim in z brati. Drugi vatikanski koncil pravi: »Vsakokrat ko se na oltarju obhaja daritev križa, s katero je bilo darovano naše velikonočno jagnje, Kristus, se izvršuje delo našega odrešenja« (Lumen gentium, 3). Vsako evharistično obhajanje je žarek sonca, ki nikoli ne zaide, kar je vstali Jezus Kristus. Udeležiti se maše, še posebej v nedeljo, pomeni vstopiti v zmago Vstalega, biti razsvetljeni z njegovo lučjo, biti ogreti z njegovo toploto. Preko evharističnega obhajanje nas Sveti Duh naredi soudeležene v božanskem življenju, ki je zmožno preobraziti vso našo smrtnost. Pri svojem prehodu iz smrti v življenje, iz časa v večnost, Gospod Jezus tudi nas potegne s sabo v veliko noč. Pri maši se z njim združimo. Kristus živi v nas in mi živimo v njem, kakor pravi sveti Pavel: »Dejansko sem po postavi odmrl postavi, da bi živel Bogu. Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,19-20).

Pri papežu vodstvo italijanske prometne in železniške policije
V minulem tednu se je s papežem Frančiškom srečalo vodstvo italijanske centralne uprave za prometno in železniško policijo. Papež je policistom pri izvajanju njihovega dela predlagal »stil usmiljenja«: »Usmiljenje ni sinonim za šibkost in ne zahteva odpovedi uporabe sile. Usmiljenje pomeni biti zmožni, da krivca ne identificiramo z zločinom, ki ga je storil, mu s tem na koncu povzročimo škodo in ustvarimo željo po maščevanju. Prav tako pomeni potruditi se, da bi razumeli potrebe in vzroke oseb, ki jih srečate pri svojem delu. To delo od vas zahteva, da uporabljate usmiljenje tudi v brezštevilnih situacijah šibkosti in bolečine, ne smo v primerih prestopnikov različnih vrst, ampak tudi v srečanju z osebami, ki so v potrebi in stiski.«

Srečanje s frančiškovskim prvim redom in tretjim regularnim redom
Članom frančiškovske družine prvega reda in tretjega regularnega reda je papež Frančišek spregovoril o majhnosti, ki se živi v srečanju z Bogom, v srečanju s stvarstvom ter v srečanju z brati in vsemi ljudmi. »Frančiškovska majhnost« se v odnosu do bratov izraža kot »izogibanje vsakršnemu vzvišenemu obnašanju«. To pomeni izruvati vse sodbe o drugih in slabo govorjenje o bratih za njihovim hrbtom; pomeni premagati skušnjavo, da bi uporabili avtoriteto in si podrejali druge; pomeni izogibati se drži, da se nam poplačajo usluge, ki jih storimo drugim, medtem ko so nam drugi dolžni jih narediti; pomeni oddaljiti od sebe jezo in vznemirjenost zaradi bratovega greha. Majhnost se prav tako živi v odnosu z vsemi moškimi in ženskami, s katerimi se člani redov srečujejo, ko »gredo v svet«, pri čemer se morajo z največjo pazljivostjo izogibati vsake drže superiornosti, ki bi jih lahko oddaljila od drugih. »In, lepo prosim,« jim je dejal sveti oče, »ko opravljate kakšno dejavnost za 'najmanjše', izključene in zadnje, ne delajte tega s piedestala superiornosti. Raje pomislite, da je vse, kar počnete zanje, način, kako povrniti to, kar ste zastonj prejeli.« Spodbudil jih je, naj ustvarijo prostor, ki bo prijeten in odprt, da bodo v njihova življenja lahko vstopili vsi mali našega časa: izključeni, moški in ženske, ki živijo na ulicah, v parkih in na postajah; na tisoče brezposelnih, mladih in odraslih; mnogi bolni, ki nimajo ustreznega zdravljenja; mnogi zapuščeni ostareli; zlorabljene ženske; migranti, ki iščejo dostojno življenje; vsi, ki živijo na bivanjskih periferijah, prikrajšani za dostojanstvo in tudi za luč evangelija. »Odprite svoja srca in objemite gobavce našega časa. In ko se boste zavedli usmiljenja, ki vam ga je dal Gospod, bodite do njih usmiljeni, kakor je to bil vaš oče sv. Frančišek.«

Križ - simbol enosti
Med srečanjem s člani mešane komisije za teološki dialog med katoliško Cerkvijo in vzhodno asirsko Cerkvijo je papež govoril o znamenju križa, ki je »simbol enosti med vsemi zakramentalnimi obhajanji«. Med drugim je povedal: »Ko gledamo križ ali naredimo znamenje križa, smo prav tako povabljeni, da se spomnimo trpečih žrtev, povezanih z Jezusovo žrtvijo, in smo blizu vsem, ki vsak dan nosijo težki križ na svojih ramenih. Tudi vzhodna asirska Cerkev, skupaj z ostalimi Cerkvami in mnogimi brati in sestrami tega teritorija, trpi preganjanja in je priča krutega nasilja, zagrešenega v imenu skrajnih fundamentalizmov.«

Pri papežu udeleženci tečaja o postopku ugotavljanja ničnosti zakona
Papež Frančišek je se je prejšnji teden srečal z udeleženci tečaja, ki ga je za klerike in laike organiziralo apostolsko sodišče rimske rote na temo Novi postopek o zakonski zvezi in postopek Super Rato. »Pri svoji službi ste poklicani biti bližnji v osamljenosti in trpljenju vernikov, ki od cerkvene pravice pričakujejo kompetentno in dejansko pomoč, da bi lahko našli mir svoje vesti in Božjo voljo o ponovnem pristopanju k evharistiji,« jim je dejal.

Molitev za mir v Južnem Sudanu in Demokratični republiki Kongo
V četrtek zvečer je v baziliki sv. Petra potekala molitev za mir v Južnem Sudanu in Demokratični republiki Kongo. Papež Frančišek je v nagovoru dejal: »Brez tebe, Gospod, bi bila naša molitev prazna in naše upanje na mir lažno. Vendar pa si Ti živ in deluješ za nas in z nami, Ti, naš mir! Naj vstali Gospod poruši zidove sovraštva, ki danes razdeljujejo brate, posebej v Južnem Sudanu ter Demokratični republiki Kongo. Naj pomaga ženskam, ki so žrtve nasilja na vojnih območjih ter na vseh koncih sveta. Naj reši otroke, ki trpijo zaradi konfliktov, s katerimi nimajo nobene povezave in kradejo njihovo otroštvo ter včasih tudi življenje. Kakšna hinavščina je v molku ali zanikanju žensk in otrok! Tukaj vojna kaže svoj najstrašnejši obraz. Naj nam Gospod vsem podeli, da bi bili obrtniki miru tam, kjer smo, v družini, v šoli, na delu, v skupnostih, v vsakem okolju; "tako, da umivamo noge" drug drugemu, po zgledu našega Učitelja in Gospoda. Njemu slava in hvala, danes in na veke. Amen.«