DHAKA (petek, 1. december 2017, RV) – »Eminenca, dragi bratje v škofovstvu. Kako dobro je, da smo skupaj! Zahvaljujem se kardinalu Patricku D'Rozariu za njegove uvodne besede, s katerimi nam je predstavil številne duhovne in pastoralne dejavnosti Cerkve v Bangladešu.« S temi besedami je papež Frančišek začel govor bangladeškim škofom v Domu za ostarele duhovnike v Dhaki.
Posebno cenim njegovo sklicevanje na daljnovidni pastoralni načrt iz leta 1985, ki je osvetlil evangeljska načela in prednostne naloge, ki so vodile življenje in poslanstvo cerkvene skupnosti v tem mladem narodu. Moje osebno izkustvo iz Aparecide, ki je začela kontinentalni misijon v Južni Ameriki, me je prepričalo o rodovitnosti takih načrtov, ki vključujejo vse Božje ljudstvo v stalnem procesu razločevanja in delovanja.
Kolegialnost
Občestvo je bilo v središču pastoralnega načrta in še naprej navdihuje misijonarsko
gorečnost, ki odlikuje Cerkev v Bangladešu. Tudi vaše škofovsko vodenje je tradicionalno
zaznamoval duh kolegialnosti in medsebojne pomoči. Tega duha kolegialne naklonjenosti
so delili vaši duhovniki, po njih pa se je širil po župnijah, skupnostih in različnih
oblikah apostolata vaših krajevnih Cerkva. Izraža se v resnosti, s katero se v vaših
škofijah posvečate pastoralnim obiskom in kažete konkretno zanimanje za dobro vaših
ljudi. Prosim vas, da vztrajate v tej navzočnosti, ki lahko edina stke vezi občestva,
ko vas poveže z vašimi duhovniki, ki so vaši bratje, sinovi in sodelavci v Gospodovem
vinogradu, ter z redovniki in redovnicami, ki bistveno prispevajo h katoliškemu življenju
te države.
Bližina do vernikov
Istočasno vas prosim, da pokažete še večjo bližino do vernih laikov. Pospeševati je
potrebno njihovo dejavno sodelovanje v življenju vaših delnih Cerkva, nenazadnje tudi
preko kanoničnih struktur, ki omogočijo, da se njihovi glasovi slišijo in cenijo njihove
izkušnje. Prepoznajte in cenite karizme laikov, mož in žena, in jih opogumite, da
bodo svoje darove dali v služenje Cerkvi in družbi v kot celoti. Mislim na številne
goreče katehiste tega naroda, katerih apostolat je bistven za rast vere in za krščansko
oblikovanje novih generacij. Oni so resnični misijonarki in voditelji molitve zlasti
na bolj odmaknjenih področjih. Bodite pozorni na njihove duhovne potrebe in na njihovo
stalno oblikovanje v veri.
Mladi
V teh mesecih priprave na prihodnje zasedanje škofovske sinode smo vsi spodbujeni
k razmišljanju, kako našim mladim bolje omogočiti udeležbo pri veselju, resnici in
lepoti naše vare. Bangladeš je bil blagoslovljen z duhovniškimi in redovniškimi poklici;
pomembno je zagotoviti, da bodo kandidati dobro pripravljeni na posredovanje bogastva
vere drugim, zlasti svojim sodobnikom. V duhu občestva, ki povezuje generacije, jim
pomagajte, da bodo z veseljem in navdušenjem poprijeli delo, ki so ga začeli drugi,
vedoč, da bodo tudi sami nekega dne poklicani, da ga predajo naprej.
Družina
Pomembna socialna dejavnost Cerkve v Bangladešu je usmerjena v pomoč družinam, zlasti
v prizadevanje za napredek žena. Ljudje te dežele so znani po svoji ljubezni do družine,
po svoji gostoljubnosti, po spoštovanju, ki ga kažejo staršem in starim staršem, ter
po skrbi za ostarele, bolne in najbolj nemočne. Te vrednote potrjuje in povzdiguje
evangelij Jezusa Kristusa. Poseben izraz hvaležnosti dolgujemo vsem tistim, ki tiho
delajo za pomoč krščanskim družinam v njihovem poslanstvu pričevanja za spravljivo
ljubezen Gospoda in razodevanja njegove odrešenjske moči. Kot je opozorila apostolska
spodbuda Cerkev v Aziji, »družina ni zgolj objekt pastoralne skrbi Cerkve, ampak je
tudi eden od najbolj učinkovitih dejavnikov evangelizacije« (št. 46).
Odločitev za uboge
Pomemben cilj, določen v Pastoralnem načrtu, ki se je v resnici pokazal kot preroški,
je odločitev za uboge. Katoliška skupnost v Bangladešu je lahko ponosna na svojo zgodovino
služenja ubogim, zlasti na bolj oddaljenih področjih in v plemenskih skupnostih; to
služenje dnevno nadaljuje po svojem vzgojnem apostolatu, svojih bolnišnicah, klinikah
in zdravstvenih domovih in po številnih karitativnih delih. Toda zlasti v luči sedanje
begunske krize vidimo, koliko večje so še potrebe, ki jih moramo doseči! Navdih za
dejanja pomoči potrebnim naj bo vedno pastoralna ljubezen, ki je skrbna za prepoznavanje
človeških ran in za velikodušni odgovor vsakemu osebno. Pri delu za ustvarjanje »kulture
usmiljenja« (prim. Apostolsko
pismo Usmiljenje in usmiljenja potrebna, 20), vaše krajevne Cerkve kažejo
svojo odločitev za uboge, krepijo razglašanje Očetovega neskončnega usmiljenja in
nemalo prispevajo k celotnemu razvoju domovine.
Medreligijski in ekumenski dialog
Pomemben trenutek mojega pastoralnega obiska v Bangladešu je medreligijsko in ekumensko
srečanje, ki bo neposredno po našem srečanju. Vaš narod je narod, v katerem etnična
raznovrstnost odseva raznovrstnost verskih izročil. Zavzemanje Cerkve za napredek
medverskega razumevanja preko seminarjev in didaktičnih programov, kakor tudi preko
osebnih stikov in povabil, prispeva k širjenju dobre volje in harmonije. Neprestano
si prizadevajte za graditev mostov in za spodbujanje dialoga ne samo zato, ker ti
napori olajšajo komunikacijo med različnimi verskimi skupinami, ampak ker prebujajo
duhovne sile, ki so potrebne za graditev naroda v edinosti, pravičnosti in miru.
Kadar se verski voditelji javno enoglasno izrečejo proti nasilju, ki se ogrinja s plaščem vernosti, in skušajo kulturo konflikta nadomestiti s kulturo srečanja, zajemajo pri najglobljih duhovnih koreninah njihovih različnih izročil. Zagotavljajo tudi neprecenljivo služenje za prihodnost svojih držav in našega sveta, ko mlade učijo poti pravičnosti: »potrebno je spremljati in pomagati zoreti generacijam, da bodo na hujskaško logiko zla odgovarjali s potrpežljivim iskanjem dobrega« (Govor udeležencem na mednarodni konferenci za mir, Al-Azhar, Kairo, 28. aprila 2017).
Škofom
Dragi bratje škofje, Gospodu sem hvaležen za te trenutke pogovora in bratske podelitve.
Vesel sem tudi, da mi je to apostolsko potovanje, ki me je pripeljalo v Bangladeš,
omogočilo, da sem priča življenjske moči in misijonarske gorečnosti Cerkve v tem narodu.
Ko Gospodu predstavljamo veselje in težave vaših krajevnih skupnosti, skupaj prosimo
za obnovljeno izlitje Svetega Duha, da nam bo podelil »moč da oznanjamo novost evangelija
s srčnostjo – paresia – z močnim glasom, v vseh časih in na vseh krajih, tudi proti
toku« (Apostolska
spodbuda. Veselje evangelija, 259). Naj duhovniki, redovniki, vsi Bogu posvečeni
in verni laiki, ki so zaupani vaši pastoralni skrbi, vedno najdejo obnovljeno moč
v svojem prizadevanju, da bi bili »oznanjevalci evangelija, ki blagovesti ne oznanjajo
samo z besedami, ampak predvsem s svojim življenjem, ki ga je Božja navzočnost spremenila«
(prav tam). Vsem vam z veliko ljubeznijo podeljujem svoj apostolski blagoslov. Prosim
vas, molite zame.
All the contents on this site are copyrighted ©. |