DHAKA (petek, 1. december 2017, RV) – Med pomembnejšimi dogodki papeževega obiska Bangladeša je bilo medversko in ekumensko srečanje za mir. Potekalo je na vrtu sedeža nadškofije v Dhaki. Udeležili so se ga predstavniki muslimanske, hinduistične, budistične in katoliške skupnosti ter civilne družbe. Program je bil obogaten s tradicionalnimi bangladeškimi plesi in petjem, zbrane so nagovorili predstavniki posameznih verskih skupnosti, skupaj se je zapelo tudi t.i. Pesem za mir. Papež Frančišek je v svojem govoru v ospredje postavil »odprtost srca«, ki je »pogoj za kulturo srečanja«.
Da bi poglobili naše prijateljstvo
Kot je dejal, je to srečanje, ki povezuje predstavnike različnih verskih skupnosti
te države, zelo pomemben trenutek njegovega obiska Bangladeša: »Zbrali smo se,
da bi poglobili naše prijateljstvo in izrazili skupno željo po daru pristnega in trajnega
miru.« Besede, ki so jih slišali in tudi pesmi in ples, ki so popestrili srečanje,
so po papeževih besedah »na zgovoren način spregovorili o želji po harmoniji,
bratstvu in miru, ki jih vsebujejo nauki verstev sveta«. Izrazil je željo, da
bi srečanje lahko bilo jasno znamenje naporov voditeljev in pripadnikov verstev, ki
so navzoče v tej državi, za skupno življenje v medsebojnem spoštovanju in dobri volji.
»V Bangladešu, kjer je pravica do verske svobode temeljno načelo, naj bo to prizadevanje
spoštljiv, a odločen klic tistemu, ki hoče v imenu religije netiti ločitve, sovraštvo
in nasilje.«
Skupaj graditi kulturo srečanja in dialoga
Še posebej v našem času je tolažilno znamenje, da se verniki in osebe dobre volje
čutijo vedno bolj poklicani, da sodelujejo pri oblikovanju kulture srečanja, dialoga
in sodelovanja za služenje človeški družini. To pa zahteva mnogo več kot zgolj strpnost.
Spodbuja nas, da »roko stegnemo k drugemu v drži vzajemnega zaupanja in razumevanja«,
da bi tako »gradili edinost, ki obsega raznolikost«, in sicer ne kot grožnjo,
ampak kot morebiten vir obogatitve in rasti. Spodbuja nas, da gojimo »odprtost
srca« na način, da druge vidimo kot pot in ne kot oviro. Papež Frančišek je v
nadaljevanju spregovoril o bistvenih značilnostih te »odprtosti srca«, ki
je pogoj za kulturo srečanja.
Odprtost srca kot vrata
Odprtost srca na prvem mestu pomeni vrata. Ne gre za abstraktno teorijo,
ampak za živeto izkušnjo. Omogoča nam, da se lotimo dialoga življenja, ne samo navadne
izmenjave idej. Zahteva dobro voljo in sprejemanje, a ne sme se je zamenjati za brezbrižnost
ali molčečnost pri izražanju naših najglobljih prepričanj. Z drugim se zavzemati na
rodoviten način pomeni deliti naše različne verske in kulturne ideje, a vedno s ponižnostjo,
iskrenostjo in spoštovanjem.
Odprtost srca kot stopnice
Odprtost srca lahko primerjamo tudi s stopnicami, ki se dvigajo k Absolutnemu. Ko
se spominjamo te transcendentne razsežnosti našega delovanja, se zavedamo potrebe
po očiščenju naših src, da bi tako lahko videli vse stvari v njihovi najresničnejši
perspektivi. Ob vsakem koraku bo naš pogled postal jasnejši in prejeli bomo moč za
vztrajanje v prizadevanju, da bi razumeli in cenili druge in njihov zorni kot. Na
ta način bomo našli modrost in potrebno moč, da vsem iztegnemo roko prijateljstva.
Odprtost srca kot pot
Odprtost srca je prav tako pot, ki vodi v iskanje dobrote, pravičnosti in solidarnosti.
Vodi v iskanje dobrega za našega bližnjega. Sveti Pavel v svojem Pismu Rimljanom takole
spodbuja: »Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim« (Rim
12,21). To je drža, ki jo lahko posnemamo vsi mi. Verska skrb za dobro našega bližnjega,
ki izvira iz odprtega srca, teče kakor velika reka, namaka zemljo, ki je suha in pusta
zaradi sovraštva, pokvarjenosti, revščine in nasilja, ki tako zelo škodujejo človeškemu
življenju, ko ločujejo družine in maličijo dar stvarstva.
Svet potrebuje močno utripajoče srce
Papež je nadaljeval, da so različne verske skupnosti v Bangladešu sprejele to pot,
še posebej pri zavzemanju za skrb za zemljo, ki je naš skupen dom, in pri odzivanju
na naravne katastrofe, ki so narod prizadele v zadnjih letih. Spomnil je na skupno
izražanje bolečine, zagotavljanje molitve in solidarnosti, ko se je v Dhaki zrušila
stavba Rana Plaza. V teh različnih izrazih vidimo, kako pot dobrote vodi v sodelovanje
pri delu za druge.
»Duh odprtosti, sprejemanja in sodelovanja med verniki ne samo prispeva h kulturi harmonije in miru, ampak je njeno utripajoče srce,« je zatrdil papež Frančišek. »Kako zelo svet potrebuje to srce, ki bije z močnim utripom, da bi se zoperstavilo virusu politične pokvarjenosti, uničujočim verskim ideologijam, skušnjavi, da bi oči zaprli pred potrebami revnih, beguncev, preganjanih manjšin in najranljivejših! Koliko odprtosti je potrebno za sprejemanje oseb našega sveta, predvsem mladih, ki se včasih čutijo sami in zbegani v iskanju življenjskega smisla!«
Sveti oče se je ob koncu govora vsem zahvalil za prizadevanje na področju širjenja kulture srečanja. »Molim,« je sklenil, »da bi pripadniki verstev s skupnim zavzemanjem za razločevanje in udejanjanje dobrega pomagali vsem vernikom rasti v modrosti in svetosti ter v sodelovanju za izgradnjo vedno bolj človeškega, združenega in mirnega sveta.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |